Bootleg – 2. del (iz knjige The Who bootleg izdaje)

V kraljestvu bootlegov vladajo dinozavri rock glasbe: The Beatles, Led Zeppelin, The Rolling Stones, Bob Dylan in Bruce Springsteen. Prav Bob Dylan velja za prvega rock izvajalca, ki je bil bootlegan. Zgodba o nastanku tega prvega bootlega je legendarna. Dub Taylor in Ken Douglas sta bila zaposlena v veliki založniški hiši. V roke sta dobila nekaj zavrnjenih trakov Dylanovih posnetkov. Velika ljubitelja Dylana sta se bolj za šalo kot zares pogovarjala o tem, da bi bilo iz teh posnetkov vredno nekaj narediti. Vse se je dogajalo v času izida Dylanovega albuma Nashville Skyline, ki je bil komercialno neuspešen. Iz kupa posnetkov, ki jih nihče ni želel, sta jih nekaj ponudila človeku pod psevdonimom The Greek – bootleg. Vedela sta, da bi jih lahko objavil. Album je izšel v nakladi 1.000 ali 2.000 izvodov (podatka Dub in Ken ne poznata) v navadnem belem kartonskem ovitku, s praznimi belimi etiketami na vinilu. Album ni imel niti naslova. Ker sta bila Dub in Ken preveč prepoznavna v krogih glasbene industrije, sta distribucijo predala skupnemu prijatelju (dezerterju iz vojske), ki je potreboval denar. Ponudila sta mu seznam trgovin, ki so prodajale rock glasbo. Upala sta, da bi lahko vsi skupaj nekaj zaslužili. Niti sanjalo se jima ni, kaj sta sprožila s tem dejanjem.

Anonimni album ni dolgo ostal brez imena. Ob eni izmed priložnosti sta ga Dub in Ken ponudila lastnici knjigarne v Fairfaxu. Navdušena je bila nad priložnostjo, vendar je želela album tudi oglaševati. Vprašanje je bilo kako, saj je bil brez imena. Predlagala je naslov Great White Wonder (Veliko belo čudo). Dub in Ken sta ga sprejela. Dala sta izdelati štampiljko z naslovom in vsi naslednji izvodi so bili opremljeni s tem naslovom. Avtorica imena verjetno ni imela v mislih Dylana kot veliko belo čudo. Bil je čas vietnamske vojne. Vzdušje v ZDA je bilo nastrojeno proti vsem uradnim ustanovam, zato je bil naslov ravno pravšnji (četudi je zvenel tudi nekoliko čudaško).

Album je dvojni in sestavljenka. Material je iz različnih snemanj. Stran ena in tri vsebujeta skladbe, ki so bile posnete v Minneapolisu decembra 1961, v apartmaju Dylanove prijateljice – resnične iz pesmi »Girl from the North Country«. Stran dve je vsebovala različne studijske posnetke. Stran štiri je povzročila največ razburjenja. Vsebovala je Dylanove kletne trakove (Basement tapes). Prva postaja, ki je album predvajala na radiu, je bila iz Pasadene. To je bila majhna privatna postaja. Dan in Ken sta poznala enega od DJ-jev in julija 1969 se je na radiu zavrtela skladba Stealin’. DJ jo je pospremil s komentarjem , da je to je z novega Dylanovega albuma in se imenuje Stealin’. Bila je – ukradena! Radijske postaje na zahodu ZDA so album pograbile in ga nemudoma spustile v eter kljub dejstvu, da je bilo vsem jasno, da zadeva ni bila legalna.

Tisk ni ostal brezbrižen do Great White Wonder. Rolling Stone je v septembrski številki istega leta (tri mesece po izdaji) opisal zgodbo prvega rock bootlega. Komentir je bil tudi v The Wall Street Journalu, LA Herald Examinerju in Entertainment World, ki je zapisal, da bi omenjena izdaja lahko spodbudila založbo Columbia, da bi pregledala svoje arhive in uradno objavila material, ki je tega vreden. Dub in Ken sta medtem postala subkulturna heroja, tudi zaradi izjave, da sta želela »osvoboditi« posneti material in ga ponuditi širšim množicam. Uspešnost albuma je sprožila piratiziranje. Povpraševanje je bilo tolikšno, da so Great White Wonder kopirali vsi, ki so imeli to možnost. To je spodbudilo založbo Columbia, da je šla v tožbo.Nekako jim je uspelo izvedeti za identiteto Duba in Kena. Vsi poskusi, da bi v tožbi uspeli, so propadli. Enostavno povedano – že dejstvo, da na naslovni strani ovitka ni bilo navedeno imeDylan, da so pri snemanju sodelovali The Band, ki takrat še sploh niso imeli pogodbe z nobeno založbo, da je bila takrat zakonodaja o avtorskih pravicah še zelo ohlapna, – so govorili v prid obtoženima.

Bob Dylan je poleg tega, da je bil prvi rock izvajalec, ki so ga izdali na bootleg albumu, tudi prvi, ki je dobil bootleg album s tiskanim ovitkom. Bootleger Michael O. je ob materialu z naslovom Royal Albert Hall pomislil, da je album preveč dober, da bi ga pustili v navadnem kartonskem ovitku, opremljenem zgolj s štampiljko. Tiskarne, ki so se ukvarjale s tiskom ovitkov, v tistem času bolj ali manj v lasti velikih korporacij. Odločil se je, da je bo ovitek uporabil samo prepognjen karton (podobno, kot so v začetku izgledali ovitki za male plošče). Motiv za ovitek je našel v foto knjigi z naslovomDylan, fotografa Daniela Kramerja. Ko je bil album zapakiran še v folijo, je bil izgled povsem profesionalen.

S porastom zanimanja za rock bootlege so se množile tudi založbe. Ena najpomembnejših je postala založba Rubber Dubber. Zanimiva je bila izjava predstavnika založbe: »Naš cilj je bil povsem enostaven. Iz posla smo želeli izključiti velike založbe, ljubiteljem glasbe pa ponuditi to, kar so želeli, hkrati pa ne zafrkniti umetnikov. Uporabljali smo najboljše materiale za izdelavo bootlegov (tako posnetke, kot samo izdelavo, oblikovanje, tisk, … ). Maloprodajna cena dvojnega albuma ni presegla 6 dolarjev (trgovine so dobivale albume po ceni 2,75 dolarja). Koncertne posnetke smo snemali sami. Od vsakega prodanega izvoda je šlo 25 centov v sklad za izvajalca. Slednji so nas lahko kontaktirali preko prodajaln z bootlegi založbe Rubber Dubber in v gotovini pobrali avtorski honorar …«

Založba Rubber Dubber se je od drugih razlikovala tudi po tem, da je imela svojo tovarno za izdelavo plošč. Locirana je bila na neki farmi v Oregonu in s tem precej skrita pred velikimi založbami. S svojim logotipom so za vsak svoj izdelek jamčili določen standard kvalitete.

Za svojo kvaliteto in izgled pa je skrbel tudi Dub Taylor, ki je osnoval svojo bootleg založbo. Na idejo za ime in logo je prišel med obiskom banke, ki je ponujala svoje storitve različnim strankam, tudi kmetovalcem (z ilustracijami domačih živali na posterju). Porodil se mu je slogan »Trade Mark of Quality«, v katerega je vključil risbo pujsa. Zadeva ga je tako navdušila, da je v tiskarni naročil nekaj tisoč nalepk z omenjeno risbo. Nemudoma jih je začel uporabljati na izdajah svojih bootlegov. Njegov arhiv posnetkov je bil bogat. Kot perfekcionist je vse svoje izdaje tudi številčil in kategoriziral. Oznaka za enojni album se je pričela s številko 71 in zapovrstno številko 001 (71001 – Bob Dylan – Stealin’, 71002 – Bob Dylan – John Birch Society Blues, 71003 – Rolling Stones – Live’r Than You’ll Ever Be, 71004 – Donovan – The Ready River, 71005 – Jethro Tull – My God, …). Oznaka za dvojni album se je pričela s številko 72 in nadaljevala z zapovrstno številko (72001 – Bob Dylan – Great White Wonder, 72002 – Led Zeppelin – Live On Blueberry Hill, 72003 – Jimi Hendrix – Hendrix Alive, 72004 – Led Zeppelin – Going to California, 72005 – David Crosby & Graham Nash – A Very Stoney Evening, …). Oznaka za cenejše verzije albumov je bila samo štiri mestna številka z začetno oznako 75 (7501 – Bob Dylan – BBC Broadcast, 7502 – Jimi Hendrix – Broadcasts / Maui Hawaii, 7503 – Jethro Tull – My God / Nothing Is Easy, 7504 – The Who & Townshend – Closer To Queen Mary / Genius Of Pete Townshend, 7505 – Rolling Stones – European Tour 1970 / Burning At The Hollywood Palladium, …).

Za označevanje manj številčnih serij so pri TMOQ uporabljali naslednje oznake: za 7« single: (9001 – Rolling Stones – Cops and Robbers in 9002 – Bad Company – In Concert). Za enojne albume v seriji deluxe (61001 – Yardbirds – Golden Eggs, 61002 – Bob Dylan – Melbourne Australia 1966, 61003 – Yardbirds – More Golden Eggs). Za dvojne albume v seriji deluxe (62001 – The Who – Who’s Zoo, 62002 – The Who – Tales Of The Who). Za trojne albume v seriji deluxe (63001 – Bob Dylan – Saint Valentine’s Day Massacre)

Po delitvi založbe TMOQ sta se Dub in Ken prijateljsko razšla in osnovala vsak svojo bootleg založbo. Nekatere izdaje so se začele ponavljati z drugačnimi oznakami in v drugačnih ovitkih. Ken je nadaljeval pod imenom TMOQ, ki je spremenila le logo in dobila vzdevek »Smoking Pig«. Naslednik te založbe je postala The Amazing Kornyfone Record Label (TAKRL). Kljub temu, da so tudi izdaje teh založb dobro dokumentirane in označene, je z dodajanjem novih podzaložb (TKRWM – The Kornyphone Records for the Working Man, Singer’s Original Double Discs (SODD) in Highway High Fi Collector’s Edition Records (HHCER)) začelo prihajati do zmede. Kmalu se ni več vedelo, čigava je katera izdaja. K temu je pripomoglo še to, da so na etiketah na vinilu uporabljali kar oznake matičnih založb TMOQ in spreminjali le ovitke.

Ovitki so bili od samega začetka založb, ki sta jih vodila Dub in Ken, tudi njun zaščitni znak, predvsem po zaslugi umetnika Williama Stouta iz Los Angelesa.

William Stout je bil ameriški slikar, ilustrator in avtor stripov, ki se je specializiral za prazgodovinsko motiviko. Ilustriral je za arheološke muzeje, kakor tudi knjižna dela vezana na to obdobje. Sodeloval je pri več kot 30 filmih kot izdelovalec snemalnih knjig.

Na začetku kariere, leta 1973, je začel sodelovati s skupino Firesign Theatre. Svetovno slavo pa je dosegel z izdelavo ovitkov za založbo Trademark of Quality. Who’s Zoo, Tales From The Who, Radio London in Fillmore East pa so The Who bootleg albumi, ki jih je likovno opremil prav Stout.

V enem od intervjujev je Stout komentiral svojo pot oblikovalca bootleg ovitkov, ki se je začela zelo zanimivo. Po koncertu Led Zeppelinov je iskal njihov bootleg v trgovini s ploščami. Našel ga je pod črko L med rednimi izdajami. Njegov prvi komentar je bil, da je ovitek grozen. Glasno si je zaželel, da bi mu nekdo dal posel za oblikovanje ovitkov. Takrat ga je neznanec potrepljal po rami in vprašal, če želi oblikovati bootleg ovitke. Odgovor je bil pritrdilen. Kmalu so ga kontaktirali neznanci. Na skrivni lokaciji so mu predali kuverto s podatki, ki naj bi jih vseboval ovitek. Za oblikovanje in imel popolnoma proste roke. Prvi izdelek, ki ga je oblikoval na ta način, je bil bootleg Rolling Stonesov »Winter Tour«. Na isti lokaciji, kjer je prejel podatke, je izdelek oddal (skozi špranjo na avtomobilskem oknu z zatemnjenimi stekli) v zameno za 50 dolarski bankovec. Na podoben način je tako izdelal 43 ovitkov – tudi omenjene štiri skupine The Who. Who’s Zoo in Tales From The Who pa sta med njemu najljubšimi izdelki.

Tudi logo založbe (Smokin’ Pig) je izdelal Stout. Motiv pujsa je uporabil v mnogih kreacijah za ovitke (med drugimi za The Grateful Dead – The Dead At The Hollywood Palladium in John Lennon & Joko Ono – The Beatles’ Get Back 2). Tudi The Who oziroma Townshend se temu ni mogel izogniti. Kot pujsek je upodobljen na bootlegu Fillmore East. Ovitki iz zgodnjega obdobja so bili narejeni v črno beli tehniki. Stoutov prvi barvni ovitek je bil za skupino The Yardbirds in bootleg Golden Eggs. Čeprav se je tudi ta ovitek tiskal najprej samo v črno beli tehniki, so pri založbi ugotovili, da s tem delajo škodo sami sebi in avtorju, ki je izdelal odlično ilustracijo. Od takrat naprej se je večina ovitkov tiskala v barvah. tTudi generični ovitek, ki je vseboval samo pujsa in njegov komentar »I jes’ wanna letcha know dat dis here is a genuine collector’s item … an’ a pretty good record to boot,« v katerega so vstavljali različne albume, se je tiskal v različnih barvah. S prehodom na barvne ovitke so dobili bootlegi založbe TMOQ novo dimenzijo. Postali so še bolj zanimivi zbirateljem. To je bil hkrati tudi dvorezen meč. Ker so bootlegi postajali tudi na zunaj vse bolj podobni uradnim izdajam, so se velike založbe čutile še bolj ogrožene.

• 

• 

Prvi album v seriji izdaj – dvojni deluxe – je bil od The Who – Who’s Zoo. Priznana bootleg založba TMOQ, barvno tiskan ovitek, potiskane etikete na vinilih, ločeni posnetki in profesionalna kvaliteta zvoka – kaj bi lahko bilo še boljše? Poleg tega je na posnetkih material, ki se ga je Dub pred tem izogibal (uporabljal je izključno koncertne posnetke). Na enem mestu so bili tu zbrane skladbe z B strani singlov in EP-jev. Kolekcija, ki se je ne bi sramovala nobena založba. Polydor je poskusil v osemdesetil letih sestaviti nekaj podobnega – Rarities Vol. 1 & 2, vendar so zaradi avtorskih pravic izostali zgodnji posnetki, ki so pripadali založbama Fontana in Brunswick. Tako ostaja Who’s Zoo prvi izbor omenjenih raritet. Zanimivo je tudi to, da pri tem izdelku Stout ni bil samo oblikovalec ovitka. Kot ljubitelj skupine The Who je sestavil seznam skladb, ki bi jih on želel na enem albumu, seveda samo z materialom do leta 1972, ker sta bila strah pred založbami in riziko tožb prevelika. Ko je predlagal seznam in svojo ilustracijo za ovitek, so bili vsi v založbi navdušeni. Veliko manj je bilo navdušenja pri velikih založbah, ki so z novim zakonom o avtorskih pravicah v ZDA (1971) dobile nov zagon za boj proti bootlegerjem in piratom. FBI je pod nadzor jemala prav založbe, ki so izstopale in TMOQ je bila ena takih.

Kvaliteta izdelkov TMOQ in njihovih podružnic je bila tolikšna, da so druge založbe kopirale celotne albume in jih izdajale pod svojim imenom. Dub Taylor je bil nad tem tako ogorčen, da je osnoval še eno založbo, ki se je ukvarjala samo s kopiranjem drugih bootlegov. Tudi tokrat se ni izognil logotipu pujsu. Založba je dobila ime Pig’s Eye (Pujsovo oko).

• 

• 

V bootlegerskih krogih se je napovedovala velika racija FBI. Dub Taylor je v strahu pred represijo dal uničiti ves material, ki ga je imel v svojem skladišču. Večinoma je bil to material za nov The Who bootleg Tales From The Who. Ovitki, etikete in vinil so bili uničeni. Ohranili so se le izvodi, ki so bili že razdeljeni. Tudi William Stout moral po svoje izvode v trgovino in kupiti zase ter za svoje znance albume, ki so nosili še eno od njegovih mojstrovin na ovitku. Dogodki okrog tega albuma in povečanega zanimanja FBI za Duba Taylorja so privedli do tega, da se je založba TMOQ poslovila od dejavnosti, Dub pa se je lotil posla z izdajanjem glasbenih soundtrackov. Zanimivo je bilo to, da je bilo povpraševanje po tej glasbeni zvrsti takrat še večje od zanimanja za rock glasbo na bootlegih. Stanje na področju bootleg založništva se je še poslabšalo s tem, ko je v ZDA 31. decembra 1974 stopil v veljavo nov zakon o avtorskih pravicah. Usklajen je bil z Ženevsko konvencijo iz marca 1974 in je veljal tudi v večini Evropskih držav (vendar ne v vseh, kot bomo videli v nadaljevanju). Bootleg založništvo je po tem datumu šlo v ilegalo.

Novo nastale manjše založbe so svojo dejavnost precej bolj skrivale, res pa je tudi, da je le malo založb obstajalo na dolgi rok. Spremenil se je tudi način pridobivanja posnetkov. Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bila na pohodu kaseta. Snemanje je bilo bolj priročno in trajalo dalje časa, kot do tedaj uporabljen način snemanja na prenosne snemalnike »reel to reel«. Prineslo je prve bootlege, ki so nastali iz posnetkov narejenih na kasete in prenesenih na vinil. Spet je bil prav Dylan tisti, ki je bil prvi, ki so ga posneli na kasetofon (zimska turneja 1974.) Nastopil je čas »audience recording bootlegov« (posnetki narejeni med publiko na koncertu). Povečano popularnost kaset je povzročila cena le-teh in priročnost menjave ter prenašanja posnetkov. Posledično je padala kvaliteta posnetkov.

Sredi sedemdesetih let sta se pojavili revija in knjiga z naslovom Hot Wacks. Tako revija (Hot Wacks quarterly) kot serija knjižnih izdaj (Hot Wacks I – XV) z enakim naslovom je bila posvečena zgolj bootlegom in zbirateljstvu. Kljub temu da v pisni obliki Hot Wacks ne obstaja več, je še vedno živa spletna stran z imenom hotwacks.com. Avtor in pobudnik Hot Wacks je bil Kanadčan Kurt Glemser. Ta isti pa je bil povezan z eno redkih Kanadskih bootleg založb K&S Records, ki se je specializirala za koncertne posnetke nastale v Torontu. Nastali so bootlegi Boba Dylana, The Who, Jeffa Becka in drugih, ki pa so poleg oznake založbe nosili še dodatne oznake. Domislili so se oznake »Import« in jih označevali kot redke evropske (The Who – Live at Swansea, Made in Holland) ali japonske izdaje uvožene v ZDA in Kanado. S tem so dosegli, da so lahko bili izdelki naprodaj na policah poleg uradnih izdaj.

Problem založbe K&S Records je bil v tem, da so se vrnili na osnove bootleg založništva. Albume, ki so jih kopirali s prejšnjih izdaj, so izdajali v najbolj »čisti« bootleg maniri, v praznem kartonskem ovitku z dodanim fotokopiranim listom z osnovnimi podatki …

Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je ameriška zveza za pravice avdio snemanj (Audio Recording Rights Coalition) izvedla raziskavo o domačih presnemavanjih. Rezultat je bil tak:

• večina domačih posnetkov je nastala z legalno kupljenih plošč ali kaset;
• 65 % domačih posnetkov je bilo narejenih zaradi lastnega izbora skladb in
• 51 % vse glasbe, posnete doma na kasete, je nastala iz zbirk, katerih lastniki so imeli plošče ali kasete.

Navedeni argumenti so se na prehodu stoletja spremenili. Že pred tem obdobjem jih je precej omajal prihod DAT (Digital Audio Tape). V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je kazalo, da bo omenjeni glasbeni zapis ogrozil CD. Sony je kreiral odlično orodje za bootlegerje. Priročen, predvsem pa z možnostjo zapisovanja vrhunskega zvoka (celo do 2 uri dolžine), je bil pravo darilo bootlegerjem. Tudi glasbeniki so ga s pridom uporabljali za izdelavo demo posnetkov. DAT se nikoli ni spremenil v izdelek za množično uporabo. Po prihodu zapisa MP-3 in internetnega izmenjevanja glasbe je zatonil bolj ali manj v pozabo.

Eden najbolj prepoznavnih izdelkov (tudi najpomembnejših) na CD formatu je bootleg skupine The Beatles – Ultra Rare Trax. Zakaj je temu tako? Kljub temu, da so med bootleg posnetki prevladovale koncertne skupine, kot so The Who, Led Zeppelin, The Rolling Stones in Dylan, The Beatles zaradi svojega perfekcionizma niso nikoli tako navduševali ljubiteljev bootleg posnetkov, je album Ultra Rare Trax spremenil zanimanje za skupino tudi pri tej vrsti zbirateljev glasbe. Leta 1988 je na dvojnem CD-ju izšla zbirka studijskih posnetkov, verzije skladb, kot so »I Saw Her Standing There« in »Strawberry Fields Forever«, ki jih prej še skoraj nihče ni slišal, zdaj pa so bile naenkrat dosegljive vsem. Najpomembnejše pri tem je bilo, da so bili posnetki tako kakovostni, da so dosegali merila, ki so jih The Beatles postavljali za svoje uradne studijske albume. Ultra Rare Trax je postavil merila za bodoče izdaje bootlegov s studijskimi materiali.

Bootlegerji so se podajali v iskanje kakovostnih posnetkov na vse mogoče načine. Revija Hot Wax je objavila podatek, da so pri založbi Scorpio za odtujene studijske posnetke The Who plačali kar 10.000 dolarjev. Objavili so jih pod naslovom From Lifehouse to Leeds (glej stran 76), kar je desetkrat več, kot so posnetke na dražbi pri Sothersbyju prodali desetletje kasneje. Glede na to, da lahko sedaj vsakdo z domačim računalnikom takšen CD kopira in razpečuje naprej … potem se ni čuditi podatkom, da je bila narejena in prodana le naklada 1.500 izvodov omenjenega, sicer res zelo kakovostnega, pa vseeno preplačanega bootlega. Bootlegerji so leta 2003 posnetke celo vrnili skupini (brezplačno), za pomoč pri izidu dvojnega CD albuma Who’s Next Deluxe (za bonus material).

Ob takšnih podvigih bootleg založb, dragih nakupih materiala, vedno bolj ekskluzivnih izdajah pa so se pojavljali tudi drugačni bootlegerji. Zanimiva je zgodba, do danes še neznanega mladeniča, ki je leta 1987 na Beatlesfestu v Los Angelesu šokiral ves bootleg svet. Pred festivalom je s tremi bootleg diski (opremljenimi z logotipi založbe EMI) zakorakal v tovarno za proizvodnjo kompaktnih diskov Technotronics v Philadelphiji. Zlagal se je, da je predstavnik založbe in da nujno potrebuje po 500 CD-jev vsakega od treh prinesenih »originalov«. Bil je dovolj prepričljiv, saj je kmalu odšel iz tovarne s 1.500 diski in jih na omenjenem festivalu v trenutku prodal po 100 dolarjev za komad. Akcija »Pridi, prodaj in odkorakaj s kupom denarja (150.000 dolarjev)!« mu je uspela.

Neimenovani mladenič je seveda obogatil svoj bančni račun in posledično ujezil odgovorne pri založbi EMI, hkrati pa je bil to še vedno le manjši problem založb. Za primerjavo je tu še eden bolj uspešnih izvajalcev, ki so ga bootlegerji pogosto ilegalno izdajali na svojih izdelkih – Bruce Springsteen. Njegova bootlega Live In The Promised Land in Born In The Studio sta iz obdobja največje uspešnosti omenjenega izvajalca. V tem času se je album Born In The USA prodal v nakladi čez 10 milijonov, omenjena bootlega pa po 5000 izvodov (in s tem sta bila celo uspešna). Bootlegi so seveda nervirali založbe, vendar resnici na ljubo, resnično pa jih nikoli niso ogrožali. Tudi s prihodom CD-R se zadeve bistveno niso spremenile. Prvi bootlegi na CD-R so se pojavili pozimi 1993. Od velikih pet je v obdobju devetdesetih let prejšnjega stoletja število novih izdaj na CD-R poraslo le skupini Led Zeppelin, nastajale pa so nove generacije in novi bendi. Do poznih devetdesetih so v bootlegerskem svetu izdajateljstva prevladovale grunge skupine. Nirvana, Soundgarden, Red Hot Chili Peppers in Pearl Jam so bile najbolj iskane (snemane) skupine, dokler se jim niso pridružili še Oasis in Radiohed iz Velike Britanije.

Se nadaljuje …