Bootleg – 1.del (iz knjige The Who bootleg posnetki)
Bootleg je avdio ali video zapis, ki ga avtor ali njegova založba ni uradno izdala. Oboževalci take posnetke kopirajo in si jih delijo med seboj, tudi brez kakršnega koli plačila. Nekateri izdajatelji bootlegov redke posnetke prodajajo zaradi zaslužka, včasih z dodano profesionalno kvaliteto obdelave posnetka. Bootlege lahko predstavljajo koncertni posnetki ali material posnet na privatnih ali profesionalnih studijskih snemanjih. Spremembe v tehnologiji so imele velik vpliv na snemanje, distribucijo in variirajočo dobičkonosnost ter »underground« industrije.
Wikipedia
Ljubiteljem gangsterskih filmov je izraz bootleg (Bootleg, bootlegs, bootlegger, bootleggers, bootlegged ali bootlegging) znan. Gre za izraz iz poznega 19. stoletja, ki opisuje tihotapljenje alkoholnih pijač v času prohibicije. Izhaja iz angleškega opisa »Carrying a bottle of whiskey or the like in the leg of one’s boot, …« oziroma za tihotapljenje pijače v škornju. (Tej knjigi primerno bi opis lahko veljal tudi za metodo tihotapljenja snemalnih naprav na rock koncerte.) Izraz bootleg je v glasbenem smislu dobil pomen leta 1929, ko je revija Variety zapisala, da obstaja veliko tržišče za tako imenovane »bootleg disk records«. Tukaj še ni šlo za bootleg albume, kot jih poznamo danes, temveč za piratske albume oziroma ilegalne kopije uradnih izdaj.
V čem je pravzaprav razlika med bootlegom, piratskim albumom in ponaredkom? Odgovorni v glasbeni industriji zatrjujejo, da je ni oziroma je minimalna. Tudi za bootlegerje pogosto izbirajo izraz glasbeni pirati. Obstaja in tudi je povsem jasna razlika. Poleg tega, da so bootlegerji pri svojem delu za razliko od piratov tudi kreativni, je bistveno to, da gre pri bootleg izdajah za izdaje do takrat neobjavljenih posnetkov, bodisi koncertnih ali studijskih. Pri piratskih izdajah gre predvsem za dobiček pri prodaji že objavljenih uradno izdanih posnetkov (v drugačni preobleki), pri ponaredkih pa za zavajanje kupca, da kupuje uradni izdelek.
Pri bootleg izdajah že omenjena kreativnost pomeni, da morebitnim kupcem ni ponujen izdelek, ki želi biti uradna izdaja, naj si bo ustvarjalca ali založbe, temveč nekaj povsem unikatnega. K temu pripomore tudi vizualni izgled ovitka, tako vinilnega, kot tistega za kompaktni disk (CD, CD-R). Kot so se razvijali ustvarjalci, glasbeniki, tako so se razvijali tudi bootlegerji. Nekateri so proizvajali dobre izdelke, drugi slabe.
Glasbena industrija je bila od samega začetka na bojni nogi z bootlegerji. V zlatem obdobju vinilnega bootlegerstva, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je zanimiv komentar enega od bootlegerjev. Dejal je, da če glasbena industrija letno izgublja 200 milijonov dolarjev (kot so to prikazovale največje glasbene založbe), je 99 % krivde v piratstvu. V mislih je imel predvsem kopiranje glasbenih kaset. Kot primer je navedel mafijske tovarne, ki so takrat najuspešnejše glasbenike piratizirale na kasete, po tri cente nižji ceni kot uradne založbe in s tem dejansko zaslužile milijonske vsote. Povprečna naklada bootleg izdaje tistega obdobja se je gibala okrog 2.500 izvodov, včasih tudi samo po 500. Le redke izjeme, posebno iskani bootlegi (in izvajalci) so lahko dosegli naklado 10.000 izvodov. Cene bootlegov so se takrat gibale okrog 5 dolarjev v trgovinah (pod pultom) … in kako bi torej lahko s takimi nakladami bootlegi škodovali celotni glasbeni industriji?
Zanimivo je, da so največje tarče bootlegerjev že od samega začetka enaki izvajalci. Obstajajo seveda izjeme. Ena takih je Prince, ki je bil z Black albumom največji hit osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Naslovnica bootlega: Prince – Črni album, uspešnica med bootlegi
Predstavljam godbo tega bootleg hita. Po izredno uspešnem albumu Sign Of The Times je za založbo Warner Prince pripravil material imenovan Black Album. Spoj funky fuzije Sly Stonea, Hendrixa in skupine Funkadelic je bil posnet in natisnjen na prvo serijo CD diskov, ki so bili razposlani glasbenim revijam v oceno. Izid je bil preklican. Možnosti, da bi bile vrnjene vse razposlane kopije, so bile nične. Black Albumu je bilo usojeno, da postane bootleg hit. Bootlegerji so ga pograbili z obema rokama. Richard Records vinilno verzijo so prodali v nakladi 20.000 izvodov. Bootleger Tim Smith se spominja, da je samo v Veliki Britaniji prodal 30.000 izvodov. Skupaj z nekaterimi drugimi izdajami naj bi bila številka prodanih izvodov okrog 100.000 na vinilu in še podobna številka kompaktnih diskov Black Albuma. Če so številke točne, to pomeni, da je ta bootleg najbolj prodajani album vseh časov, celo bolj kot Dylanov Great White Wonder. Založba Warner je imela v boju z bootlegerji v tem primeru (kljub tudi njim znanim številkam o prodajni uspešnici) bolj ali manj zvezane roke. Prince je veljal kot zelo liberalen v odnosu do bootlegerjev, nasprotno pa je imel vedno odtujene odnose z založbo, ki mu je vsiljevala svoje pogoje.
Se nadaljuje …