Piše: Tanja Jerebic
Srečni Lazar (Lazzaro felice) je subtilna drama Alice Rohrwacher o suženjstvu in nemogočih socialnih razmerah revežev v Italiji, ki tako obliko zasužnjevanja spodbujajo in omogočajo. Zgodba je postavljena v devetdeseta leta 20. stoletja na hribovito nedostopno posestvo Inviolata. Vlada mu tobačna kontesa Alfonsina de Luna. Klasična padrona je glava družine, v šahu drži vse njene člane in 54 delavcev, ki še vedno živijo po načelu fevdalizma. Ker niso svobodne osebe, ne morejo zapustiti posestva brez njene privolitve, torej so sužnji. Najem zemlje plačujejo z dajatvijo v obliki pridelkov. Večino poljščin in mesa jim pobere gospoda, dolg jim nenehno zvišujejo. Delež dajatve je pobrala tudi cerkev!
Srednjeveški model fevdalizma se je v Italiji imenoval mezzadria, to je bila pogodba med župnijo, posestnikom in delavci oz. sužnji. Postopno so ga začeli ukinjati od leta 1964 dalje; z odlokom iz leta 1974 je bilo prepovedano sklepanje novih najemnih pogodb, medtem ko so že obstoječe ostale v veljavi do leta 1982. Na odročnih področjih se je fevdalni model zavlekel v pozna devetdeseta, mentaliteta fevdalne gospode pa traja še danes. V časopisju često prebiramo, da nelegalne pribežnike v Italiji ugrabijo, končajo pa kot sužnji na odljudenih kmetijah …
V italijanskih filmih zlahka dobimo občutek, da vlada pri sosedih matriarhat, vendar je realna slika zaposlenosti žensk v Italiji med najnižjimi v Evropi. Za leto 2016 se giblje okrog 50 %, in sicer znaša debelih 20 % manj kot pri moških. Nižjo stopnjo zaposlenih žensk najdemo le v Grčiji in Makedoniji … Čeprav podpirajo štiri vogale in se navidezno vse vrti okrog mam, imajo le-te bolj simbolično tradicionalno krščansko vlogo, večinoma so gospodinje ter ostajajo z otroki doma, gospodar je v resnici tisti, ki služi denar … Otroci se jih pregovorno ne znajo otresti do smrti, od tod izhaja izraz mamino … Da se vloga žensk v Italiji pod pritiskom desnih vetrov še slabša, priča nedavni Svetovni kongres družin v Veroni …
Lazzaro je priden potrpežljiv fant, ki stoično prenaša trpljenje z nasmeškom na ustih. Svojih staršev ne pozna, ima samo nono, po vsej verjetnosti je bodisi najdenček bodisi nezakonski otrok. Izkoriščajo ga tako družinski člani kot fevdalna gospoda; Alfonsina, njen mož, duhovnik. Zaradi manipulacij in zlorab s strani družine ne zmore prepoznavati zla pri ljudeh, dobrote namreč ne pozna, nikoli je ni bil deležen. Prijazne besede ali pohvale je bil deležen kvečjemu z namenom vzpodbujanja k tršemu delu, manipulacije, ki ima za cilj lažje izkoriščanje. Kljub trdemu življenju, ga nedolžen naiven pogled svetnika ohranja v blaženem stanju sreče.
Tancredi de Luna je kontesin uporniški sin. Razvajen najstnik prezira svojo mater zaradi izkoriščanja delavcev. Rad bi živel v mestu, ampak nima denarja za pobeg. Njegovo življenje je sicer lagodno, vendar ni svobodnejši od podložnikov; mati ga s silo zadržuje na posestvu. Spoprijatelji se z Lazarjem in mu pokloni fračo rekoč: »To orožje ti podarjam v znak skupnega prijateljstva, ne izgubi ga nikdar. Z njim se bova borila proti vsem markizam tega sveta.« Ker se mladeniču zdi čudno, zakaj ima Lazar le nono, ga razglasi za polbrata …
Tancredi se skrije v Lazarjevo zatočišče na pečini, uprizori lastno ugrabitev, od matere zahteva odkupnino. Alfonsina ga spregleda, načrt propade. Manipulativna ženska svojima otrokoma prikriva, da so časi fevdalizma že zdavnaj minili. Tako naivna hči pokliče policijo in prijavi bratovo izginotje. Karabinjerji Alfonsino zaprejo, moža izpustijo, zato lahko še naprej izkorišča ljudi za suženjsko delo. 53 služabnikov odpeljejo v mesto, na policijski postaji jih popišejo in izpustijo brez vsakršne pomoči v neznano okolje. Postanejo brezdomci, bivališče si uredijo v nekakšnem odsluženem železnem objektu, ki spominja na silos, preživljajo se z ropi, goljufijami, tatvinami …
Lazar pred racijo pade s pečine, približa se mu volk, ovohava ga, vendar ga nepoznani vonj odvrne od pojedine, preveč smrdi po dobrem človeku … Po večletnem snu se prebudi iz kome, na Inviolati ni nikogar, razen roparja, Antonijinega moža in sina, ki odnašata stvari s posestva. Lazar se sredi zime odpravi peš v mesto …
V filmu se prepletajo realnost, pravljičnost in mistika. Protagonist se po padcu spremeni v svetnika, vstane od mrtvih, kar spominja na svetega Lazarja. Podobno je vloga volka, ki se pojavlja v različnih kadrih, osnovana na pravljici Chiare Frugoni, ki po vsej verjetnosti temelji na legendi, kako je sveti Frančišek Asiški spreobrnil divjega volka; slednjemu je svetnik naložil, naj bedi nad najdenčkom; ko Lazar umira, se mu volk spet prikaže …
Film je mojstrsko zapakirana kritika italijanske družbe v 20. in 21. stoletju, ki ponudi naravnost šokanten prikaz sužnjelastniških odnosov, če smo le pripravljeni malce prezreti pravljičnost in magijo ter izluščiti bistvo.
Dodatni viri:
Stopnja zaposlenosti glede na spol v letih od 1993 do 2016
Con la fine della mezzadria, la fine della famiglia patriarcale
Kako je Frančišek Asiški ukrotil hudobnega volka in se z njim spoprijateljil
Cannes 2018. Alice Rohrwacher: Sono felice