Piše: Matej Krajnc

Helidon, 2019

Moje prvo srečanje z delom Mihe Dovžana je bilo, kot verjetno za množico drugih ljubiteljev glasbe, ob poslušanju glasbe iz filma Cvetje v jeseni. Njegova glasbena zgodba se je sicer začela že precej pred tem, pa tudi po filmu se je nadaljevala s precejšnjo mero uspeha. Če si na svojih posnetkih hotel imeti citre, si poklical Dovžana, tako enostavno je bilo to. Poleg Cvetja sem v otroških letih precej poslušal tudi njegovo božično ploščo Božič pri nas doma, v osemdesetih pa sem redno prisluhnil oddaji V nedeljo zvečer Marjana Kralja, kjer je pesem Pri naši mami bila redna gostja praviloma skoraj čisto vsak teden. Takrat je v ansamblu pela Meta Malus in, ker sem raje prisluhnil altovskim glasovom kot v nebo vpijočim sopranom, običajnim v narodnozabavni glasbi, sta se mi Meta Malus in Metka Kostrevc, ki je pela pri Henčku, zdeli vedno bolj zanimivi kot “običajne” tovrstne pevke. Meta Malus je pela tudi popevke, in čeprav po Zelenih možicih Henčkov nisem več kaj dosti spremljal, mi je v spominu ostal tudi Metkin glas. Altistke torej. In seveda pomirjujoči Kraljev glas post-naša mama, ki je nekako nevtraliziral dejstvo, da moram naslednje jutro v šolo.

Ko preletavam naslove pesmi na pričujoči sveži antologiji glasbe Mihe Dovžana – izšla je hkrati s knjigo o njegovem delu – me seveda znova presune dejstvo, da je temelj svojega opusa, tistega z besedili, zasnoval v dialogu s poezijo, točneje: s pesnicami in pesniki. Pesem Pri naši mami je ubesedil Ervin Fritz, deset od štiriindvajsetih pesmi na plošči je izpod peresa Svetlane Makarovič, tu je tudi Gregorčičev Veseli pastir, najdemo pa še nekaj drugih ljudskih tem, denimo Oglarja. Večino pesmi iz prvega dela programa je zapela Ivanka Kraševec z Gorenjci, Gregorčiča sta odpela Avsenikova Joži Kališnik in Oto Pestner, ki je pel pri Alpskem kvintetu, na koncu pa najdemo tudi Heleno Blagne in Vilija Resnika v pesmi S tabo bom vedno ostala. Kot zapik je tu Cvetje v jeseni; ustrezen konec zanimive kompilacije, ki izkazuje, da je Miha Dovžan s svojo glasbo bil globoko zasidran v ljudski pesmi, ni se branil pop glasbe, filma, sploh pa ne poezije; narodnozabavna glasba je pravzaprav bila zgolj ena od zvrsti, ki se jih je loteval, in ob vnovičnem poslušanju ugotavljamo, da njegovo delo na tem področju tudi (ali zlasti) po kakovosti stoji precej na čelu, pred Avseniki, Slaki in drugimi imeni te zvrsti.

Vabimo torej na izlet s citrami. Miha Dovžan je v našem kolektivnem spominu že pojem, kar je velik dosežek. Pričujoča plošča pa je presenečenj poln izlet po njegovi glasbeni zgodovini in zgodovini naše popularne glasbe … ali pa kar brez popularne. Pesmi, ki jih je snemal, so bile uspešnice, pojavljal se je na lestvicah, a njegova drža ni bila običajna pop drža. Bolj morda drža tistega veselega pastirja od Gregorčiča: za muhe mi ljudske ni mar. Počel je svoje in izpisal nekaj pomembnih poglavij. Igral je svojo glasbo; to je naposled najpomembneje.