Paraf: Sabrana djela 1976-1987

Piše: Matej Krajnc

Dallas Records, 2019

1546247873-f

Valter Kocjančić iz alive & well i svira Parafe; to je bilo moč izkusiti konec prejšnjega tedna v Orto baru, ko je na Ortofestu gostoval izvirni član znamenite reške pankrockovske zasedbe. Tale zapis prihaja z manjšo zamudo, a tako pač je; nič manjši pa ni entuziazem, s katerim smo se lotili poslušanja diskografije Parafov in pisanja o najnovejši zbirki njihovih plošč, ki prihaja iz Dallas Records – pravzaprav gre tudi za učno uro, kako se mora to početi; namreč delati take izdaje.

Zvrstna označitev Parafov variira, ker so bili marsikaj – od pankovskega do novovalovskega benda, imajo pa jih, ko beseda nanese na njihovo delo, zlasti za očete jugoslovanskega (in, če prav pomislimo, tudi svetovnega) panka. Začeli so zgodaj, hkrati z angleškim izbruhom panka leta 1976, konec sedemdesetih (1979) pri ljubljanski ZKP izdali malo ploščo s pesmima Rijeka in Moj život je novi val, nato pa pri taisti založbi leta 1980 znameniti album A dan je tako lijepo počeo. Valter je bend zapustil, fantje so stopili nekolikanj iz pankovskih obrazcev proti novovalovskemu zvoku in izdali še dva albuma: pri ZKP še Izlete (1981) in nato pri Helidonu leta 1984 Zastave, ki je njihov zvočno najbolj nenavaden album. Nato se je diskografija končala. V pričujoči zbirki ima vsak album svojo ploščo, zraven so še redki posnetki iz posameznega obdobja, kot četrta zgoščenka pa je priložen koncertni album s posnetki iz let 1985 in 86. Knjižica, ki je priložena, je izjemno bogata z arhivskim gradivom, spremnimi zapisi, intervjuji in osebnimi beležkami. Ob izidu pričujoče zbirke se je nujno spet spomniti, kako pomembno je bilo delo zasedbe Paraf za razvoj reške (underground) umetniške scene in kakšen je bil njen vpliv na jugoslovansko glasbeno sceno. Moja generacija se je Parafov začela zares zavedati šele pri Zastavah, a nato se je začelo raziskovanje in na koncu je bil njihov prvi album za nas prav tako znamenit in ključen kot za nekaj generacij pred nami. Hkrati z njimi smo se poglabljali v diskografije bendov, kot so Šarlo akrobata, Pekinška patka, Disciplina kičme in EKV (Katarina II). Scena nekdanje Jugoslavije je bila vsaj z našega vidika kljub govoru o represiji in “svinčenih časih” izjemno pestra in odprta, čeprav bo kdo zdaj kot protiargument bržčas spet potegnil iz rokava parafovski Goli otok. Hja, vedelo pa se je zanj. Tudi ko so denimo “prepovedali” Zdravljico, se jo je dalo slišati, medtem ko danes, v papirnati demokraciji živimo v časih, ko se določenih godb sploh ne da slišati in so stigmatizirane zlasti zato, ker niso “radijske” in ker je “poslušalcem treba dati, kar zahtevajo”. In potem Mojca Pokrajculja razbije lonček.

Leta 2011 je na Švedskem pri Ne!Records izšla kompilacija Prekinuti koitus, ki je do zdaj bila edina preglednica dela Parafov. Pričujoča zbirka plošč z dodatki pa Parafe dokončno kanonizira in jih postavi na eno ključnih mest v zgodovini glasbe dotičnega južnoslovanskega prostora. Zato ni namenjena zgolj zbirateljem in entuziastom, kakršen je podpisani, pač pa vsem, ki kaj dajo na pomen ognjevite glasbene izkušnje, zabeljene z brezkompromisnimi sporočili in zlasti držo, ki ne pušča nobenih odprtih vprašanj. Valter zdaj s svojo novo zasedbo igra svoje stare pesmi; tisti, ki ste bili v Ortu, ste se lahko na lastna ušesa prepričali, kako zvenijo v novih kontekstih. Mi pa si ravnokar spet vrtimo prvo vinilno izdajo. Škatlica, o kateri smo pravkar pisali, je še obogatila njen kontekst.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.