Bootleg – 3. del (iz knjige The Who bootleg izdaje)

Ljubiteljem teh skupin so se koncertni posnetki skladb, kot na primer »Baba O’Riley« pri Pearl Jam, »Live And Let Die« pri Guns’n’Roses in »All Along The Watchtower« pri U2, slišali kot originali, ki jih niso našli na uradnih albumih. Naenkrat so se pojavile založbe, ki so poslušalcem ponudile prav take koncerte. Why Not? Backstage, Red Phantom in Kiss The Stone so bila imena najbolj vročih bootleg založb, Italija pa država, kjer je bila zakonodaja do bootlegerjev najbolj prizanesljiva.Nove založbe so vse manj upoštevale 10 letni zamik pravice do izdaje. V Italiji je namreč veljalo pravilo, da se po desetih letih lahko posnetek nekaznovano uporablja tudi na ploščah, kasetah in diskih. Veljal je tudi zelo ohlapen zakon o avtorskih pravicah. To je pomenilo, da je lahko bootleg založba prijavila na SIAE (Italijanska agencija za avtorske pravice) določen posnetek koncerta, za to dobila dovoljenje za izdajo (štampiljko na etiketo nosilca zvoka) in izdala album. Strošek avtorskih pravic je bil seveda plačan, vendar je bil izdelek (skoraj) legalen. Ker pa je bilo takrat v Italiji le šest ali sedem tovarn za izdelavo CD diskov, je nekaj založb svoje izdelke izdelovalo v Nemčiji (kasneje tudi na Češkoslovaškem). V Nemčiji je bila zakonodaja glede izdajanja bootleg albumov bolj natančna, vendar se tudi tukaj niso izognili nastanku nekaj založb. V Nemčiji so med drugimi nastale založbe Chapter One, Real Live in Early Years. V Italiji pa je istočasno velike založbe bolj kot bootleg založnišvo motilo piratstvo. Leta 1994 je bila izvedena raziskava, ki je pokazala, da je bilo takrat pri njih narejeno kar 44 % piratskih izdaj v EU. V Italiji je bil kupljen vsak tretji CD piratski izdelek (ne bootleg, temveč piratski – kopija uradne izdaje). Zato ne preseneča rezultat ene od akcij italijanske policije, ki je prestregla tovornjak, ki je iz Češkoslovaške prevažal v Italijo »svežih« 45.000 CD diskov in 200.000 etiket SIAE. Pod pritiski evropske politike se je leta 1995 poostrila tudi italijanska zakonodaja okrog izdajateljstva in avtorskih pravic. Politika »ničelne tolerance« do bootlegerjev / piratov je italijanske založbe potisnila v ilegalo.

Ameriški bootlegerji so v istem obdobju že iskali proizvajalce (in luknje v zakonu posameznih držav) na daljnem vzhodu in Japonski. Japonska je bila najbolj zanimiva, saj je njihova zakonodaja avtorsko ščitila samo posnetke, ki so nastali na Japonskem. Vse ostalo je bilo prosto kopiranja. Po letu 1978 se je zakonodaja na Japonskem spremenila. Še vedno je veljalo, da se legalno lahko izda plošča, katerih »master recording je nastal izven Japonske. Japonske založbe so zato pogosto izdajale kopije ameriških bootlegov, redko pa posnetke koncertov na Japonskem. Zaradi težav z distribucijo so bile naklade teh bootlegov nizke. Večino se jih je razprodalo na Japonskem, le redki izvodi pa so našli pot v Evropo ali v Ameriko. V obdobju CD diskov in večje pretočnosti ostalih dobrin se je vedno več japonskih bootlegov znašlo drugod po svetu. Znani japonski perfekcionizem je bil viden tudi pri izdajanju bootlegov. Njihovi izdelki so bili res kakovostni in v večini primerov boljši celo od originalov, s katerih so »kradli«  vire posnetkov. Eden prvih takih je bootleg skupine The Beach Boys – Smile (1989), ki so ga prej izdali pri Early Years. Japonci so iz njega naredili mojstrovino. Izdan je bil z ovitkom, ki je bil predviden za uradno izdajo. V enakem stilu je bil potiskan tudi disk. Vključeval je sedem minutno verzijo skladbe Heroes And Vilains in kompletni posnetek Surf’s Up. Prvič se je zgodilo v obratni smeri, da so evropski bootlegerji kopirali japonsko izdajo, do tega bootlega pa je bilo ravno obratno.

Zanimivo je tudi, da so bile s prihodom CD-R (Kompaktni disk namenjen snemanju) najbolj na udaru japonske bootleg založbe. Zaradi majhnih naklad in težje dostopnosti do njihovih izdaj so bili pogosto tarče domačega kopiranja. Ena od japonskih založb je na svoj izdelek (užaljeno) zapisala »Unauthorised duplication is in fact sick and wrong. Don’t do it you little cheap bastards with cheap CD-R machines!«

Založba Midas Touch se je proslavila kot japonski specialist za hard rock izdaje bootlegov, začenši z Led Zeppelin in nato s serijo sapo jemajočih izdaj bootlegov skupine The Who. Z izdajami, ki so časovno sovpadale z uradnimi »reissue« izdajami Polydorjevega kataloga Who albumov, so postregli s kompletnim Live at Leeds (koncertni vrstni red skladb, za razliko od drugih, ki imajo vrstni red pomešan), soundboard posnetkom kompletnega koncerta iz Charltona 1974 in Swansea 1976  ter alternativnimi posnetki projekta Lifehouse. Izredno zanimiva je tudi izdaja skrivnostne založbe Noriaa Records (nobenih podatkov), ki vsebuje komplet Townshendovih demo posnetkov za album Who Are You. Tudi ti albumi so doživeli svoje CD-R izdaje. Replikatorji v ZDA so svoja početja opravičevali z dejstvom, da je povpraševanje večje, kot je bilo možno »uvoziti« originalnih japonskih izvodov.

Internet do 1995 ni bil zanimiv za poslušalce glasbe. V primeru, da si  imel dostop do spleta v ustanovi s hitro povezavo (univerze, podjetja, …) je še nekako šlo. Doma je bilo v tistem času (14,4 kbs modemi) »downloadanje« glasbe skoraj nemogoče. Z objavljanjem informacij o tem, kje se nahajajo oziroma naslovov trgovin z bootleg ploščami in diski, se je nakazovala prihodnost povezave glasbe in interneta. Tehnologija je napredovala. Dobili smo MP-3, RealAudio, … Napster. Leta 1999 so John Fanning, Shawn Fanning in Sean Parker ustanovili podjetje, ki mu ni bilo mar za glasbeno industrijo, prijateljstva in ustaljena pravila. Kar so želeli, je bila lažja izmenjava glasbe. Napster je deloval tako, da je vsak domač računalnik pretvoril v mini server, kjer je veljalo pravilo »pokaži mi tvoje in pokažem ti svoje«. V privzetem načinu je program skeniral vsak računalnik za MP-3 datotekami in jih prepošiljal na centralni server Napsterja. Kdor koli je iskal določen naslov ali izvajalca, se je imel možnost povezati in naložiti želeno datoteko na svoj računalnik. V nekaj mesecih po nastanku Napsterja je bilo na milijone članov. Med izvajalci / glasbeniki si je Napster našel podpornike (Robert Fripp), kottudi nasprotnike (Metallica, Eminem, …). Leta 2001 so Napster ukinili. Nasprotniki so bili močnejši. Ve Nasprotniki internetne izmenjave glasbe so dobili le bitko, ne pa tudi vojne. Vsi »glasbeni velikani« pa niso bili sovražno nastrojeni proti novim tehnologijam. Potencial direktne povezave med umetnikom in občinstvom, brez posredništva založb in podobnih, se je marsikomu zdel pozitiven in zanimiv. Med njimi so bili tudi takšni, ki so bili precej bolj na udaru bootlegerjev, npr. Metallica.

Prvi med, ki je že leta 1998 pristal na ustanovitev spletne strani Dylan.com, je bil Bob Dylan. Njegova spletna stran je vsebovala možnost »downloadanja« neobjavljenih koncertnih posnetkov. Seznam zgodnjih posnetkov ob nastanku spletne strani se je hitro dopolnil tudi z novejšimi posnetki. Izstopale so skladbe s koncertov iz Minneapolisa (1992) in New Yorka (1993). Ker posnetki na spletni strani niso bili stalni in so se po določenem času menjavali, je to privedlo do izida bootlegov, v konkretnem primeru do izida From The Vaults Volume 1, založbe Dandelion Records.

Dylanovo spogledovanje z internetom je nadgradil Pete Townshend (The Who). Kot zgodnji navdušenec nad svetovnim spletom je hitro ustanovil svojo spletno stran, imenovano eelpie.com. Na njej je objavljal osebna sporočila in nudil možnost snemanja skladb. Leta 2000 je prepričal ostale člane benda, da privolijo v javno predvajanje koncerta iz Denverja v živo po internetu. Ker seveda vsi, ki so to želeli, niso imeli tudi možnosti snemanja koncerta, je hitro zaokrožil bootleg CD-R s koncertom iz Denverja. Dosegljiv je bil tudi na mnogih fan straneh skupine. Nadaljevalo se je s koncertom v Londonskem Sheperd’s Bush Empire, kjer so The Who odigrali svoj prvi koncert na domačem terenu po 35 letih. Tudi ta koncert je zaokrožil kot CD-R bootleg, pogosto kar v tovarniških ovitkih proizvalalcev diskov. Ideja, ki se je porodila iz teh objav, je dozorela leta 2002, ko so se The Who podali na ameriško turnejo in posneli čisto vse koncerte ter jih objavili na dvojnih CD diskih (21 diskov imenovanih The Who Live 2002), v enotno oblikovanih kartonskih ovitkih, ki so izgledali kot bootleg izdaje. The Who so »zbootlegali« bootlegerje. Leta 2004 so zadevo ponovili (7 diskov The Who 2004), leta 2006 (The Who 2006 North America 40 diskov in The Who Europe 21 diskov) in leta 2007 (The Who 2007 North America 14 diskov in The Who Europe 27 diskov) še nadgradili s kombiniranimi izdajami CD/DVD. Koncerte je bilo možno kupovati ločeno (samo CD, samo DVD ali v kombinaciji CD + DVD) in v kompletu (box setu). Bootlegerji so v tem primeru ostali brez dela, kajti večina teh uradnih bootlegov je še vedno dosegljiva na straneh themusic.com. Pri isti spletni založbi so svoje koncertne posnetke turnej izdali tudi Duran Duran (2003), Genesis (2007) in Peter Gabriel (vse turneje od 2003 naprej). Niso pa bili tako koncertno radodarni samo stari rockerji. Podobno kot The Who so svoje koncertne turneje snemali in izdajali na dvojnih uradnih bootlegih tudi Pearl Jam. S tem so onemogočili bootlegerske zaslužke, predvsem pa ljubiteljem ponudili izdelek s solidnim zvokom (v primeru Pearl Jam tudi z lepo oblikovanimi ovitki za posamezne koncerte). Koncert iz Zagreba, 26. septemba 2006, je tudi v moji zbirki kot lep spomin na odličen koncert.

»Uradni bootlegi« pa niso šli neopazno mimo velikih založb in skupin z obsežnim gradivom arhivskih posnetkov. Nekateri so zagledali velike številke (v dolarjih), ob malem vložku v izdaje »web-only« CD posnetkov koncertov. Podružnica založbe Rhino – Handmade Records je poskusila z objavami koncertov The Doors. Po nekaj izdajah (Boston 1969, Detroit 1970) je serija Absolutely Live zamrla. Očitno so bile številke o prodaji manjše od pričakovanih. To je spet potrdilo domnevo, da pri navajanju številk o prodaji bootleg izdelkov založbe »lažejo same sebi«. Številke še daleč niso tako visoke, kot jih prikazujejo pri izgubah zaradi bootleg izdaj.

Verjetno vas zanima, kako je z bootlegi danes. Stari vinilni izdelki in tudi novejši na CD diskih bolj ali manj še vedno krožijo med zbiralci. Ponudba na eBayu je velika.Še vedno je mogoče z lahkoto najti tudi Dylanov Great White Wonder). Tudi z najlepšim načinom zbiranja glasbe (ki je skoraj izumrl), kopanjem po škatlah s ploščami na sejmih, se še dá najti kak bootleg. Nekatere spletne trgovine z glasbo so dovolj pogumne, da ponujajo ilegalne izdelke, seveda pa je trenutno največ izmenjave bootlegov v elektronski obliki. Zaradi tega se je nekoliko spremenil cilj bootlegerstva. Na spletu so večja povpraševanja po posameznih skladbah, kot celotnih albumih, vendar pravi zbiralci iščejo glasbo, ki ima tudi svoj izgled, ne samo digitalni zapis, ki je kot duša brez telesa.