Piše: Tanja Jerebic
Dokumentarni film Zasužnjena ženska je resnična zgodba 52-letne Marish, ki je bila približno desetletje sužnja na Madžarskem. Kako se je zapletla z Eto, žensko, ki jo je zasužnjila?
Marish ima šest otrok. Iskala je zaslužek, da bi jih lahko vzdrževala. Sprva je k Eti prihajala delat kot gospodinjska pomočnica enkrat tedensko, zatem dvakrat tedensko itd. Za svoje delo je bila na začetku plačana. Kasneje so se otroci osamosvojili in odselili z doma, ostali sta sami z mlajšo hčerjo. Postopoma ji za vse več opravljenega dela ni več plačevala, prav tako ni smela odhajati domov. Mladoletna hči se je morala preseliti z njo v Etin dom, agresorka je hčeri prepovedala šolanje in druženje z vrstniki. Nasilje se je stopnjevalo, dokler dekle ni pobegnilo v dom za sirote.
Marish jo je obiskovala ob nedeljah, ko je bila prosta. Sčasoma ji je zlobna ženska odvzela edini prosti dan v tednu, ji prepovedala vsakršne odhode iz hiše, razen v tovarno, kjer si je našla priložnostno zaposlitev čistilke z 12-urnim delovnikom. Eta ji je bagatelno plačo zaplenila, v službo se je vozila z vlakom kot slepa potnica, ni imela denarja niti za vozovnico … Marish je spala na kavču, bila je zasmehovana, večkrat brutalno pretepena; Eta ji je zbila vse prednje zobe, psihično jo je povsem zlomila, prisilila jo je v podpis kreditne pogodbe za odplačevanje svojega dolga …
Režiserka Bernadett Tuza-Ritter je Eti plačevala 300 € mesečno, da je lahko s kamero v živo spremljala Marishino življenje in svetu predstavila njeno zgodbo … Kako pomemben je v psihološkem procesu pogled z distance, potrjuje žrtvin preobrat v dojemanju same sebe oziroma zmožnost (samo)refleksije po poldrugem letu druženja in snemanja; če ni prepoznala groze v lastnih očeh, jo je v režiserkinih … Marish je nekega dne po službi pobegnila v mesto, še preden ji je Eta uspela pobrati plačo. Pomoč je iskala pri neprofitnih organizacijah, nobena ji ni pomagala … K sreči je našla delo čistilke, vprašanje je, če bo s plačo lahko preživela in plačevala najemnino, država je namreč ne sofinancira …
Na Madžarskem je katastrofalno stanje v zdravstvu, sociali in na področju človekovih pravic. Redno socialno pomoč so ukinili in jo prenesli v pristojnost posameznih občin kot v Italiji. To pomeni zlasti diskriminacijo, saj revnejše oz. manj razvite občine vseh stroškov ne zmorejo, navadno imajo tudi precej višjo brezposelnost od razvitih, zato zaostrijo kriterije za pridobitev denarne pomoči na nehumano raven … Na splošno lahko rečemo, da niti Italija niti Madžarska nista socialni državi, Slovenija koraka v isto smer. Nove socialne reforme v Italiji ne jemljem resno, ker bo izboljšala stanje največ za tri leta. Služb ni, kaj pa potem?
Na Madžarskem živi približno 36.000 sodobnih sužnjev, v Veliki Britaniji jih je bilo za leto 2016 12.000, zdaj jih je čez 136.000. V svetovnem merilu naj bi bilo čez 40 milijonov sužnjev, 71 % vseh predstavljajo ženske, 29 % moški. Nikoli v zgodovini ni bilo na svetu toliko sužnjev kot v današnjih časih nenehne gospodarske rasti in njihovo število nenehno narašča. Evropska komisija je zapisala v poročilo na dan žena 2017: Evropa je zgled enakosti spolov …
Slovenija je lestvicah, kjer ugotavljajo število sužnjev, uvrščena na 41. mesto med 156-timi državami. V obzir moramo vzeti relativnost številk, vsaka država želi sužnje pred svetom skriti, ker suženjstvo ni nikjer uradno dovoljeno … Tako so pri CNN pred slabim letom ugotavljali, da je v Veliki Britaniji samo spolnih sužnjev čez 136.000, kar pomeni, da je številka za 2016 (12.000) nerealna. Seveda legalno suženjstvo tudi nikjer ni prišteto …
Med evropskimi državami imajo najmanjše tveganje za suženjstvo Švicarji (1.51/100), Avstrijci (3.35/100) in Švedi (4.27/100). Podatki za nekatere druge države: Italija (28.29/100), Madžarska (23.57/100), Slovenija (20.13/100), Hrvaška (32.70/100), Nemčija (10.44/100), Bosna in Hercegovina (46.36/100), Srbija (33.91/100) …
Z novo socialno in pokojninsko reformo se bomo še naprej zgledovali po najslabših socialnih vzorih v Evropi, namesto po Švici, Avstriji in Švedski. Njeni navidezni popravki bodo še naprej poglabljali revščino. Ukinitev dodatka za delovno aktivnost naj bi »blažili« tako, da se sredstva udeležencev programov aktivne politike zaposlovanja, katerih cilj je zaposlitev, ne bodo upoštevala pri dodelitvi denarne socialne pomoči. Vrag tiči v podrobnostih, cilj javnih del ni zaposlitev, temveč so *«namenjena aktiviranju brezposelnih oseb, socialni vključenosti, ohranitvi ali razvoju delovnih sposobnosti ter spodbujanju razvoja novih delovnih mest« (citirano iz Kataloga APZ za 2017). Se pravi, da nova socialna reforma še naprej pušča Zavodu za zaposlovanje prosto pot pri brisanju brezposelnih iz evidenc oz. mu jo še olajša. Če brezposelni odkloni vključitev v javna dela, bo po novem izbrisan iz evidence Zavoda že po prvi zavrnitvi, zakonodajo so torej poostrili, posledično ne bo upravičen do prejemanja denarne socialne pomoči. Težava ni v tem, da brezposelni ne bi želeli delati; če bo oseba takšno začasno zaposlitev sprejela, ki se največkrat zaključi po treh mesecih, saj je njen namen le manipulacija z uradnimi številkami, bo skoraj pet mesecev brez denarnih prihodkov … Podoben absurd se dogaja pri kratkotrajnih in/ali slabo plačanih zaposlitvah, prejemniki denarnih nadomestil, zlasti če so bili na minimalni plači in so komaj uspeli preživeti od ene do druge plače, niti slučajno ne morejo prihraniti denarja za tistih pet mesecev, ko bodo čakali na denarno pomoč … Resnici na ljubo je le peščica brezposelnih vključena v aktivno politiko zaposlovanja. V javnih delih je v letu 2014 sodelovalo 9.000 brezposelnih, medtem ko je bilo registriranih brezposelnih oseb za isto leto 120.109 … Država torej računa, da bodo reveže v vmesnem obdobju reševali družinski člani, če jih imajo, preostali bodo pač padli čez rob … Politika kreiranja infantilnih državljanov degradira odraslega človeka na stopnjo otroka, ki brez staršev ne more preživeti. V državah z urejeno socialno politiko, je vsak državljan zmožen preživeti sam brez tuje pomoči, ne glede na bolezen, nezaposlenost in podobne tegobe, ki ga lahko doletijo!
Brez varne socialne države se razvijajo suženjstvo, kriminal in primitivizem. Služb ni dovolj za vse državljane … Nekateri zaradi bolezni sploh ne morejo delati ali so invalidi itd. Če revežu z nekim ukrepom odvzameš sredstva za preživetje, jih je treba z drugim dodati oz. nadomestiti … Plače zaposlenih in pokojnine so še vedno prenizke … Višina socialne pomoči še vedno ne zadošča za preživetje, zlasti ne v zimskem času, ko se stroški zaradi kurjave zvišajo skoraj za polovico … Izredno socialno pomoč v ta namen dobijo le tisti, ki kurijo z drvmi. Kaj pa ostali, ki se grejejo z elektriko ali so vključeni v sistem centralnega ogrevanja? Zima traja pol leta, razen na Primorskem … Dolgotrajno brezposelni potrebujejo za preživetje več sredstev od kratkotrajno brezposelnih, saj so finančno povsem podhranjeni …
Zgodbe, ki so mi v zadnjih časih ostale v spominu iz časopisja so naslednje: 30-letnik z dvema zaposlitvama zbolel za rakom, spal je le po pet ur dnevno; mariborski lokal je šele po letu in pol izplačal uveljavljeni pevki denar za nastop, ostali člani ansambla honorarja še niso prejeli; slepa ženska je založbi ponudila prevod romana, objavili so ga, vendar za 200-urno delo ni prejela niti centa; družinski zdravniki dajejo skupinske odpovedi; UPornik je spet v rdečih številkah, zakaj le, če slovenski reveži živijo kot lordi?
Dodatni viri:
Cineuropa.org, A Woman Captured
“Modern-Day Slavery is Happening in our Neighborhood….”: Bernadett Tuza-Ritter on her Sundance Debut Feature, A Woman Captured
The Unhappy Fate of a Woman
Modern Slavery