Piše: Matej Krajnc

I Wish I Was Back In The Army zagotovo ni pesem, ki bi jo prepeval Elvis Presley, ko je leta 1960 po dveh letih spet postal civilist. Kariera ga je čakala, ljudje ga niso pozabili in nekaj zasluge pri tem je imelo tudi dejstvo, da je med njegovo odsotnostjo izšlo kar nekaj plošč z izbrano glasbo; nobena ni bila ravno idealno sestavljena, bilo je jasno, da je treba zasititi trg, in leta 1959, pred šestdesetimi leti torej, je bil Elvis še v vojski, na trgu pa v glavnem kompilacije, na katerih je bilo precej že objavljene muzike in nekaj take, ki je poprej ni bilo moč pogosto slišati. Pričujoča izdaja, ki je izšla novembra 1959 in slovi po znameniti naslovnici, na kateri Elvis nosi zlato obleko, je eden izmed treh albumov, ki so izšli leta 1959, in nadaljuje niz zbirk največjih uspešnic – prvi del je izšel leta 1958. Vse pesmi na albumu so bile poprej že objavljene na malih ploščah, nekatere z velikim, druge z nekoliko manjšim uspehom, a leta 1959 se ni bilo treba bati, da bi Elvisova zvezda ugasnila, četudi se je izvirna moč rokenrola izpela, precej protagonistov je izginilo s scene, zamenjali pa so jih t. i. “najstniški idoli”, kloni Elvisov, ki so zvečine peli všečne balade. No ja, nekatera imena iz tistega časa so ostala v kolektivni zavesti, bodisi v popu bodisi v country glasbi, komercialno uspešni pa so bili tudi nekateri, ki so se pojavili še v času Elvisove predvojaške aktivnosti in jim je uspelo ostati na sceni (Paul Anka, Ricky Nelson).

Pri Elvisovi založbi so bili v letu 1959 precej skopi s količino pesmi, ki so jih uvrščali na albume; največ deset, kar je pomenilo, da so bili albumi precej kratki, nekateri tudi precej manj kot pol ure. Elvis ob vstopu v vojsko ni zapustil obširne količine neobjavljenih pesmi in to načrtno; tisto, kar je novega posnel, je šlo na male plošče, za albume pa je ostala iznajdljivost ljudi pri založbi, ki, roko na srce, vsaj v povezavi z Elvisom, nikoli ni bila ravno za Zoisovo štipendijo. Res je, ni jim ostalo veliko gradiva, treba se je bilo znajti, a zdelo se je, da Elvisove plošče vedno jemljejo z levo roko, češ: on je na naslovnici, to je dovolj. Kupci njegovih plošč so to na srečo potrjevali.

Bodimo pošteni: Elvisova zvezda leta 1959 ni ugasnila, je pa sijala šibkeje kot prejšnja leta. Leta 1959 mu je na prvo mesto lestvic uspelo spraviti zgolj eno pesem in še tisto za kratek čas, nekatere pesmi, ki so izhajale, pa kljub kakovosti niso dosegle teh vrhov; ko je oktobra 1958 izšla pesem One Night, po mnenju strokovnjakov ena najboljših Elvisovih izvedb nasploh, je v paru s pesmijo I Got Stung prišla do četrtega mesta v ZDA (na Otoku ji je šlo bolje, dosegla je prvo mesto). Naslednja mala plošča, I Need Your Love Tonight, ki je izšla v paru s countryjevsko balado A Fool Such As I (poznamo jo denimo v izvedbah Hanka Snowa in Rodneyja Crowella), je ponovila to formulo, in šele naslednja mala plošča, A Big Hunk O’ Love, ki je izšla junija 1959, je za štirinajst dni spet prišla na prvo mesto v ZDA, kar je bilo prvič po mali plošči Hard Headed Woman iz filma King Creole, ki je junija 1958 prišla na prvo mesto. Verjetno je jasno, da govorimo o ameriški lestvici Hot 100 Billboarda; na drugih lestvicah so pesmi dosegale različne uspehe, sploh pa so bila razmerja precej drugačna v Evropi.

Pričujoči album je torej začel tam, kjer je Volume 1, ki je izšel marca 1958, končal – na njem so torej pesmi od sredine leta 1958 do jeseni 1959; iz leta 1958 sta tu poleg bluesovske One Night tu še Wear My Ring Around Your Neck in balada Don’t, leto 1959 pa zastopajo vse preostale pesmi. Tu so tudi hrbtne strani, sicer ne vse, saj so nekatere že bile objavljene na albumu, denimo Don’t Ask Me Why, ki je skupaj s Hard Headed Woman že bila objavljena na albumu z glasbo iz filma King Creole (1958). Obe pesmi tu umanjkata, čeravno Hard Headed Woman sodi med Elvisove največje uspehe s konca petdesetih. Očitno pri založbi pesmi le niso mogli prodati še tretjič, vsaj v tako kratkem časovnem razponu ne. Najstarejše pesmi na albumu so bile Don’t, One Night in I Beg Of You, posnete že leta 1957, slednja je izšla kot single januarja 1958 na hrbtni strani balade Don’t. Nekatere druge hrbtne strani, denimo Don’cha Think It’s Time z male plošče Wear My Ring Around Your Neck ali pa My Wish Came True z male plošče A Big Hunk O’ Love so ostale bolj v senci in se niso nikoli uvrščale med velike Elvisove uspešnice.

Genezo proslulega naslova albuma lahko preberete med drugim na Wikipediji, a 50.000.000 Elvis’ Fans Can’t Be Wrong je ostal morda najbolj zapomnljiv in citiran naslov kateregakoli Elvisovega albuma. Pozneje so naslovnico kopirali in parodirali mnogi drugi izvajalci, kar pomeni, da je prešla v splošno zavest kot nekakšna paradigmatska naslovnica iz časov izzvenevanja prvega obdobja rokenrola. Ta je imel seveda še marsikaj pokazati, kot se je izkazalo zlasti po letu 1964. Takrat je Elvis bil v Hollywoodu in se ni aktivno vključil v dogajanje. A če bo letos mimo šestdeset let od izida pričujoče plošče, je že minila petdesetka od snemanj v Memphisu, kjer se je Elvis mudil januarja in februarja 1969 in ustvaril dobršen odstotek svoje najboljše glasbe.