Tom Veber – Točka preloma

Piše: Marija Švajncer

TOM VEBER – TOČKA PRELOMA

Slovenski pesnik Tom Veber je pri Kulturnem društvu Mariborske literarne družbe v Mariboru objavil svojo pesniško zbirko, prvenec z naslovom Točka preloma (2019). Pesmi so izšle v Zbirki Mariborska literarna družba 69, uredil jih je Marjan Pungartnik in napisal tudi spremno besedo. Avtorjevo fotografijo na zavihku je posnela Urška Lukovnjak, sliko na naslovnici pa Iris Vrhovski.

Tom Veber je svojo pesniško zbirko napisal tako, da je v verzih mogoče prepoznati sledi postmodernizma. Pesnik citira in povzema znane in manj znane pesnice in pesnike, nekatere njihove pesmi ohrani v celoti, na primer pesem Vlada Kreslina, izmisli si sestavljanki pesmi Srečka Kosovela in Robija Simoniška, prisluhne stihu Esada Babačića, češ da je vsak otrok, ko se rodi, lep, navede celo napis na steni toaletnega prostora, saj se tudi tam najdejo ljudje, ki iščejo spodbudno besedo in topel dotik. Nekatere kratke pesmi nekoliko spominjajo na haikuje. Lirični verzi z izrazito subtilno lepoto se menjavajo z banaliziranjem in vulgarnostjo, kot da bi pesnik hotel omiliti nežnost, srečo in ljubezen, čeprav je prav ljubezen tista, ki zmore vse – nasmeh, objem in čudež, da iz dveh teles nastane eno samo.

Narava je ozadje in hkrati odsev tega, kar doživlja ljubezenska dvojica. To sta moška, ki v naravnem dogajanju prevladujeta ter sta povezana z iskrenimi čustvi in čutnostjo. Ljubezen ni samo vznesenost, ljubezen tudi boli. Ljubimca si ližeta rane, in to v obeh pomenih – neposrednem in prenesenem. Življenje ne poteka brez truda in razbolelega prizadevanja, v njem je tudi veliko čeri, ovir in grobih besed. Hoditi in pisati je laže kot pa živeti, meni pesnik. V hipu se mu zazdi, da iz njegovega doživljanja nastaja pesem, v kateri zanj ni prostora. Izreka tudi filozofske resnice, toda v poeziji imata prostor in velikost drugačne lastnosti kot v realnosti in abstraktni refleksiji. Dozdeva se mu, da je telebnil po tleh, in pesem naj stori, da se bo lahko pobral in dvignil v prejšnjo pokončnost.

Sluti, kako je okoli njega vse sesuto, zato dvojina, v kateri se je znašel z ljubljenim bitjem, zbledi v megli. Povsod vidi nakopičeno bolečino, še ulične svetilke so dobile zobe. Občuti, kot da sam leži ves zmečkan v košu za smeti, potisnjen med časopisni papir, bananine olupke in druge odpadke. Kaj kmalu pa ga ljubezen spet napravi močnega, njegov ljubi je izkoreninil še zadnji plevel nedolžnosti. Čas je radodaren in mu poklanja telesnost, očiščenje, zemeljsko carstvo in svetinje onstranstva.


Tom Veber –
Točka preloma, Mariborska literarna družba (2019)

V liričnosti, ki ji poet ne dovoli, da bi bila privzdignjena, se pojavi tudi kanec ironije: »Irski fantje ne jočejo, / ampak so samo prehlajeni.« (str. 37) Grobost, neposrednost in glasnost teh mladih moških odene v profane besede, saj vidi, da niso nič drugačni od drugih, le sentimentalnost jim je odveč. Pošali se, da bo kljub preresnim problemom tega sveta srkal črno kavo in mirno kadil. Nekega dne bo dozorel in bo imel otroke. Z možem jih bosta poimenovala po kakem eksotičnem sadju.

Pesnik je neprizanesljiv do samega sebe in se ima brez olepšav za oportunista. Pravi, da se hrani s pohvalami, pozitivnimi kritikami in občudovanjem, umetno zardi in se dela, kot da mu je nerodno. »Kot majhen kužek stečem na ukaz, / se smejem neslanim šalam, / pridno kimam pomembnim ljudem, / le za pest lepih besed in stisk roke.« (str. 38) Njegovo delo postane dobro le ob vrednotenju drugih. Morda s takim priznanjem prav sebi povzroči najhujši udarec, a tako pač je, če je človek oportunist, toda že v naslednjem trenutku se v njem porodita upornost in protest. V pesmi Glas so druga nad drugo postavljene naslednje besede:

Kriči

teci

brcaj! (str. 39)

Neznancu, ki ga nagovarja in spodbuja, predlaga, da tudi on lahko kaj naredi, se odloči, premakne in spregovori. V Vebrovi poeziji so vidne prvine angažiranosti. Ljudi poziva, naj se osvobodijo uniformiranosti in povprečnosti, neposredno jih kritizira in zavrača vse tiso, kar je zagospodovalo nad današnjim življenjem – od obrabljene obrednosti in stereotipov do prilagajanja in oponašanja drugih. Iznenada se spet pojavita resigniranost in skoraj zagrenjena sprijaznjenost, saj je svet zanj namizna igra, ljudje so zgolj figure, ki jih lahko preskoči, prevrne ali premakne. »Vse, kar naredimo ali ne naredimo, je sprejemljivo. / Vse je prav. / Ne obstajata izgubljen trenutek ali izgubljena priložnost. / Obstajata le čas in možnost.« (str. 41)

Ne mara tega, da ljudje dajejo nesmislu smisel, z nejevoljo se ozira na vsakovrstne klišeje, zgraža se nad tistimi, ki tratijo čas in se kar naprej predajajo dolgočasnemu zapravljanju svojih dni. Ni mu do plehkih pogovorov, sprenevedanja in lažnih pohval. Pesem poosebi in brez olepšav svetuje, na kak način jo je treba napisati – táko razgaljeno in neomajno svobodno, brezkompromisno in bajno. Potem sporoča, kako se njegova lastna pesem piše kar sama. Nastaja kjerkoli, namenjena je vsem otrokom tega sveta in jim daje pravico, da ljubijo kogar koli, pesem se piše za spreminjanje današnjega časa.

Marjan Pungartnik, slovenski pesnik, pisatelj in urednik, v spremni besedi z naslovom Bajna, brezkompromisna in svobodna odkriva očitno razliko med prvim delom zbirke, v katerem so kratke pesmi in celo monostihi, in drugim, v katerem pesmi postanejo daljše. O tej delitvi naj bi govoril že naslov zbirke. Iskati je treba lok, ki povezuje to dvojnost in pesmim daje vtis dramatičnosti. Prvi del zbirke je fragmentaren in točkoven, dogaja se v popolnoma odprtem svetu, drugi je sestavljen iz pesmi, ki se razvijejo v zgodbe, v katerih so postavljena tudi moralna pravila o pravici biti individualen in se razlikovati od drugih ter ne biti le to, kar v pesniku vidijo ljudje okoli njega, ter se ne podrejati vnaprej danim obrazcem. Pesmi dobijo govorniško strukturo, nagovarjajo in sporočajo. Marjan Pungartnik svojo spremno besedo sklene z naslednjim spoznanjem: »Točka preloma je prvenec Toma Vebra. Razumem ga kot skoraj bolečo razsežnost bivanja v času, ko je doslednost sebi prav tako negotova, kot je negotovo vse drugo. Če se zdi, da je ljubezen na dosegu roke, se moramo bojevati tudi zanjo. In v tej zbirki gre prav za to.« (str. 66)

Tom Veber objavlja v slovenskih revijah, uveljavil se je tudi v tujini. Sodeluje na pesniških srečanjih in je zmagovalec Pesniške olimpijade 2018. Po Sloveniji gostuje s poetično monodramo Realizem je rezerviran za klovne, osnovano na avtorski poeziji. S pesniško zbirko Točka preloma bo s svežo, bogato in izvirno sporočilnostjo in večplastno metaforiko obogatil sodobno slovensko poezijo.

Marija Švajncer

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.