Kurt Vonnegut: Zbrane zgodbe, prva knjiga

Sanje, 2019, prevedel: Branko Gradišnik

IMG_3582

Prvo, kar pri pričujoči knjigi osupi (z izjemo vsebine), je seveda obseg: količina zgodb, ki je zbrana v prvem delu vsega, kar je Vonnegut na tem področju ustvaril. Drugo je količina spremnega aparata: od uvodne besede Davea Eggersa do drugih spremnih zapisov (Klinkowitz idr.) se pred nami odstre prvi, zunanji uvid v pisateljski genij protagonista. Njegovo delo je dolgo živelo zunaj tipalk širokega bralstva, a to ne moti velikega duha; ko je po letu 1969 končno prišel v zavest resničnega bralskega “diapazona” in tudi v sodobni literarni kanon, je njegovo pero ostalo brezkompromisno. Dave Eggers v spremni besedi opozori na kontekst časa, v katerem je Vonnegut pisal – petdeseta leta so bila seveda precej drugačna od šestdesetih, ko strahovom pred jedrsko vojno ni bilo več moč zlahka nasedati, je pa prišlo obdobje Vietnama, borbe za državljanske pravice in številnih atentatov; vse to je pozornost in voljo bralcev preusmerilo od “svarilnih zgodb”, kot jih poimenuje Eggers, k cajtgajstovski literaturi. Sedemdeseta so s seboj prinesla spet drugo zgodbo: konec Vietnama, njegove posledice in politične zgodbe, ki jih vsi poznamo. Vonnegut je vseskozi pisal po svoje; pero je seveda znal zaokreniti v skladu s časom in njegovimi zgodami, njegov “moralni kompas”, kot zapiše Eggers, pa je ostal osrednje vodilo njegovega pisanja; ta kompas je bil vedno odkrit in, kot smo že povedali, brezkompromisen. Od Vseh kraljevih konjev do Velemesta.

Knjiga je razdeljena na štiri razdelke: Vojna, Ženske, Znanost in Romantika. Naslovi so značilni, a ne nujno dobesedni ali pomenljivi. V Vonnegutovem pisanju redkokdaj zasledite romantiko v klasičnem smislu srečevanj Genea Kellyja in Leslie Caron pri Seni, pa tudi Znanost … No, le prelistajte sami in dobro pretuhtajte tudi spremni aparat, se splača.

Tretje, kar pade v oči, je izjemno lična podoba knjige, kar pri Sanjah ni presenetljivo, je pa vedno razveseljivo. Na koncu je tudi kratek zapis prevajalca, ki je z Vonnegutom vzpostavil prevajalski dialog že dolgo tega in dva svoja prevoda njegovih romanov objavil tudi pri Sanjah. 600 strani in 51 zgodb je zavidljiva količina, v drugem delu pa naj bi jih bilo še tam okrog 50. In čemu Vonnegut ni nikoli dobil Nobelove? Sam je dejal, da zato, ker se je Švedom zameril že v mladih letih, ko mu v ZDA kot mlademu trgovcu z avtomobili ni uspelo prodati nobenega švedskega. Sic!

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.