Piše: Tanja Jerebic

V minulem tednu sem v poročilih zasledila prispevek o poglabljanju energetske revščine med najrevnejšimi Slovenci. Ker je predstavnik društva Focus (nevladna organizacija deluje na področju podnebnih sprememb: podnebja, energije, mobilnosti, globalne odgovornosti in potrošnje, kvalitete življenja ter blaginje itd.) omenil, da ostajajo sredstva EKO-sklada neporabljena, me je je zanimalo, kakšne ukrepe je država pripravila za preprečevanje energetske revščine med socialno najšibkejšimi prebivalci. Vzrok za slabo odzivnost omenjene ciljne skupine naj bi bila nizka informiranost, saj da prejemniki denarne pomoči ne sodijo med najbolj aktivne iskalce informacij in rešitev na tem področju.

Podatki o razpoložljivih blažilnih ukrepih in pravicah, ki bi jim olajšali življenje, bi morali biti posredovani s strani centrov za socialno delo, ki so zadolženi za ukvarjanje s to problematiko. Ker omenjene institucije z »novo reorganizacijo« ne opravljajo več funkcije, ki bi jo morale, torej niso namenjene revežem, ampak ščitijo interes države, svojim uporabnikom namerno prikrivajo ugodnosti, ki bi jim omilile stisko, saj želijo zadržati v državni malhi čim več neporabljenega denarja, ki je privarčevan na ramenih odvečne populacije.

V Sobotni prilogi je izšel članek strokovnjaka za socialno delo, ki nazorno razloži, kako so socialne delavce zamenjali pravniki brez potrebnega znanja in občutka za delo z ranljivimi skupinami. Človek brez čuta za sočloveka (največkrat), brez znanja o dinamiki družinskih vzorcev in nasilja, brez osnovnega poznavanja psihologije, če skrajšam, ne more deliti ne pomoči ne nasvetov s področja, o katerem se mu še sanja ne, pravniki imajo znanje, ki je uporabno in potrebno v drugih institucijah …

Reorganizacija centrov za socialno delo se sicer postopoma dogaja že od zadnje finančne krize … V Mariboru, kjer je bila socialna slika še slabša kot v ljubljanski regiji, uporabniki pred leti sploh niso imeli dodeljenega stalnega socialnega delavca, temveč so jih nenehno premeščali k naključnim uslužbencem kot neosebne predmete, da kadri ne bi razvili empatično-čustvenega odnosa do prejemnikov socialne pomoči. V resnici je vodstvo uporabnikom želelo preprečiti dodelitev upravičene pomoči — izredna pomoč je precej bolj ohlapno določena od redne —, ki je bila v veliki meri odvisna od presoje posameznega strokovnega delavca … Zato je bilo treba ljudi, ki delajo skladno s svojimi moralnimi normami oz. naredijo tisto, kar je prav, zamenjati s poslušnimi, ki naredijo, kar jim rečeš ali zapoveš. In pravo je že v osnovi veda za poslušne (računalništvo tudi, čeprav imata vedi različnega zakonodajalca); manipulacija mišljenja je mogoča le v okviru zapovedanega zakona, ne glede na pravičnost posameznega primera ali osebno mnenje o njem. Zato se marsikateri pravnik na začetku karierne poti zlomi in izstopi iz krvoločne arene ter zamenja življenjsko pot … Ljudje se večinoma za študij prava odločajo zaradi ljubezni do moči. Kdor želi popravljati krivice, se navadno znajde med socialnimi delavci. V grobem je tako, seveda obstajajo redke izjeme v obeh izobrazbenih smereh.

Da bi preverila, kaj zamujam, sem na EKO-sklad poslala elektronsko sporočilo z vprašanjem, kakšne ukrepe ponujajo v okviru zmanjševanja energetske revščine za brezposelne osebe …