Piše: Matej Krajnc

Akord Records, Kulturni center Maribor, 2019 (CD)

Druga plošča mozirskih rokerjev je strumen korak naprej in že na začetku prav programska potrditev drže, ki so jo zastavili že na prvencu in jo na pričujočem albumu razvili v energičen rokenrol, ki se ne obremenjuje s “scenami”, hkrati pa je tudi radijski in bi ga na naših postajah lahko precej vrteli. Hkrati so Up n’Downs angažiran bend, kar je v teh časih, ko mnogi poskušajo biti na vse strani lepi, kar pogumen podvig. Up n’Downs so poslušljivi, so tudi jezni, a na svoj način, igra je njihova. Plošča je dobro odigrana in producirana, napredek je viden tako pri besedilih kot pri aranžmajih, kitare sekajo, kot se spodobi, že z uvodno pesmijo Pozdrav iz Mozirja pa so Up n’Downs napisali ultimativno rokersko himno svojega kraja in zastavili tudi moralno/etično rdečo nit plošče: “Zdaj vzami kamen, / ga vrzi vame, / če v življenju še nikoli nis grešil!” Vsaj zame najbolj zanimive pesmi (poleg dotične) so Božji ateist, Drugi jaz, Sem, kdor sem, Pobeljeni grobovi, Do konca in še dlje, morda najbolj zabavno ost pa uperijo prav v (med drugim) banalno besedilopisje pri nas v pesmi Nostalgija. Zaključijo s pesmima v srbščini in angleščini – Pored mene je tudi singl s plošče, Remember pa ploščo zaključi na nekolikanj bolj intimni noti.

Bend torej ni pozabil, zakaj dela glasbo in zakaj so si med ploščama vzeli štiri leta časa. Fantje (vokali, kitare, bas, bobni) in dekle (klaviature, spr. vokal) igrajo, ker se tako spodobi in je pravično. Tako tudi niso nikomur ničesar dolžni.