Admiral  Mahić

Prevod : Željko Perović

Spremna beseda : Tonja Jelen

Kulturni center Maribor 2019

Knjižna zbirka Frontier

  Admiral Mahić velja za najpomembnejšega bosansko-hercegovskega pesnika novejše dobe. Sodobniki, ki so  ga poznali osebno in  občudovali moč njegove poezije, poročajo, da je  bil  radoživ človek,  boem in dober prijatelj. Rad je imel poezijo,  druženje, vino in potovanja. Najraje pa ljubezen, ki je osnovna prvina njegovega pesništva. Zavetje za svoje ustvarjanje je našel tudi med literarnimi gostovanji  po Sloveniji; nastopal je na Ptuju, v Velenju na Lirikonfestu, v Slovenj Gradcu; zlasti v Mariboru je našel dobre prijatelje in literarne navdušence. Založba Pivec je  leta 2011 izdala prevod njegove poezije  z naslovom Vozni red ljubezni. Tomo Novosel je o njem na osnovi pričevanj leta 2017 ustvaril dokumentarni film Poslednji boem.

  Admiral Mahić  ( 1948  – 2015)  se je rodil v Banja Luki. Mati ga je želela  imenovati Adman, a so v rojstni knjigi  njeno sporočilo napačno  zapisali:  Admiral.  Po nedokončanem študiju se je preizkusil v raznih poklicih, bil je ribič, mornar, poštar, radijski napovedovalec, kasneje pa svobodni umetnik, urednik , soustanovitelj Pen centra za Bosno in Hercegovino in organizator  pesniškega festivala Neretvanske vedrine. Družine si ni ustvaril , večkrat je bil tudi brez doma. Podedoval je skromno stanovanje v Sarajevu, v katerem, po pripovedi znanca, ni več nič delovalo, saj so bila celo vrata razbita, vlomil je lastnik sam, ker ponoči ni našel ključa.

 Izdal je štirinajst pesniških zbirk in več dramskih tekstov. Svoje knjige je sam prodajal na ulici. Pri literarnih nastopih je po branju pesmi knjigo vrgel med občinstvo. Pred ledenimi zimami se je iz Sarajeva večkrat  zatekal v Avstrijo (Gradec) pa tudi v Slovenijo.  Med  literarnimi gostovanji in druženji se mu je Maribor še posebno priljubil.  Sklepal  je nova prijateljstva, užival in se počutil kot doma. Imel je rad ljudi, sanjal, da bo ustanovil stranko poštenosti in  napisal  dramo o pornografiji in vesolju, dogajala pa naj bi se v Mariboru. Zaradi vinogradov, ki se širijo  prav do mesta, si je izbral tudi naslov  I gurat ću vinograd kroz mariborske ulice.  Maribor je zanj  sanjski planet daleč vstran od vsakdanjosti in podlosti pridobitniške družbe. O sebi pravi : »Vsi imajo svoje poti, le jaz imam samo stranpoti. Moja pot je labirint, moje življenje je prehlajeno. Admiral je nomad, ki ima le šotor in v njem sanja, da je mornar vojske milosti.«

Drama In potiskal bom vinograd po ulicah Maribora je po avtorjevi izjavi v intervjuju, surrealistična,  saj naj bi bil ta  slog Slovencem še posebej blizu .

V petnajstih zaporednih slikah se vrstijo samogovori in dvogovori posameznih antijunakov. Moški protagonisti so nekonvencionalni sanjači, ki živijo v svojem svetu, daleč od realnosti, drugi pa egoistični uživači, uspešni kapitalisti z najnižjimi nagoni. Prvo skupino predstavlja mladi Curlingstone, ki želi postati poštar na planetu Maribor, kjer bi z Glavnega trga raznašal  ljubezenska pisma in ljubil nedotaknjeno mariborsko devico . Njegov alter ego je  Han z ženo Hano v Sarajevu  in Pesnik z Ljubico. Nasprotje teh nekoliko idealiziranih tipov, ki pa jim v predstavitvah ne manjka tudi  bizarnosti,  je doktor Orgiastikus , oče, ki si prizadeva, da bi svojega sina Curlingstona prevzgojil po svoji podobi-v uspešnega poslovneža in seksualnega obsedenca . Želi si, da bi sinu prepustil svoje posle, postavil bi ga za komercialnega direktorja v  tovarni navijalk, zaupal  bi mu celo  vodenje nočnih tečajev za programirane prostitutke na satelitu Nagonska sfera.

  Doktor Orgiastikus je poosebljenje surovega ljubimca, iznajdljivost, mačo-bogastvo, pohotnost in pritlehnost uspešnih v podzemlju prostitucije, kot svojega ljubimca označuje  programirana prostitutka Curling-Irons. Ženske so na sploh veliko bolj prizemljene od moških. So gospodinje in žene, razumevajoče, strežejo  svojim možem in jih po svoje obožujejo, tudi  kadar kličejo svojega ljubimca »bumbar debeli.« Kuharice, tovarniške delavke v tretji izmeni, kmetice, predavateljice iz tičeslovne prevzgoje tekmujejo v prizadevanju, kako bi vplivale na Orgiastikovega sina, da bi nehal sanjariti o ljubezni do mariborske device in postal vreden sin  bogatega očeta, seksualnega shizofrenika.

Farsa je polna bizarnih domislic pa tudi  duhovite satire na okolje,  poezijo,  zakon, družino, poslovno uspešnost, preseganje samega sebe, samozavest, potrošništvo, fasciniranost nad lastno močjo.

»Sin moj, na satelitu Maribor ni žive duše. Kaj boš tam delal? Če boš tam koga srečal, ta ne bo imel niti enega evra v žepu. Nimajo denarja niti za plačilo svojih telefonskih računov. Razen tega, če bi se zgodilo, da bi se oženil s kakšno mariborsko punco, lahko pozabiš na nezvestobo. Ustanovili so Sodišče za nezvestobo. Mariborčanke so zelo posebne, kar zadeva zakonsko pravo, tj. glede zakonske enakopravnosti. Če kuha zelje, moraš ti pripraviti vegetarijansko omako! Kodeks vegetarijancev je zelo pomemben.«

Po smrti »poslednjega boema«  delo velikega poeta dalje  živi tudi v prevodih. Med njimi je tudi slovenski prevod njegove poslednje drame.

 Avtorica spremne besede Tonja Jelen je   zapisala:

» Admiral Mahić je v farsi, ki se razpira v vsej svoji nekonvencionalnosti, zadel tisto, kar svet deli na dva dela; na željo po preprostosti, strast iz ljubezni in hrepenenja, in hlad, preračunljivost do skrajnosti.«

Za pesnika in protagonista pomeni planet Maribor uresničenje življenjskih sanj, tam lahko poštar raznaša ljubezenska pisma in s svojo »nedotaknjeno devico« potiska vinograd po ulicah Maribora , na Pohorju pa sadi sredozemske rastline.

                                                                                              Marica Škorjanec