Tom Petty and the Heartbreakers: Echo, 20 let

Piše: Matej Krajnc

Tom-Petty

Tom Petty and the Heartbreakers: Echo, WB 1999

Zadnji album iz “Rubinove trilogije” je morda najbolj “ranljiv” v vsej diskografiji pokojnega rokerja; vzdušje v bendu je bilo svojstveno že sredi osemdesetih, ko so fantje komajda govorili med sabo, a potem naj bi jih “rešilo” Dylanovo povabilo, naj igrajo z njim na turneji, ki se ni končala tako hitro, kot so mislili, vsi člani pa so povedali, da je bila ta izkušnja nujno potrebna in da so po njeni zaslugi postali boljši bend. Koristil je tudi Pettyjev izlet v solistične vode in njegovo sodelovanje s Traveling Wilburys; bend so ti postanki ob poti prebudili, in četudi je bilo ob Pettyjevem soliranju bojda kar precej hude krvi, je bend začel iskati pot nazaj, najprej s pomočjo producenta Jeffa Lynnea, nato pa je v zgodbo, tudi preko Pettyjevega vnovičnega solističnega izleta, prišel Rick Rubin, mož, ki je bil takrat silno iskan kot producent, tudi (ali zlasti) zaradi sodelovanja z Johnnyjem Cashem. Najprej je l. 1994 s Pettyjem naredil album Wildflowers, nato pa l. 1996 z bendom produciral ploščo iz filma She’s The One, ki sicer pri kritikah in občinstvu ni dosegala odmevnosti prejšnjih diskografskih enot benda, a težko bi rekli, da gre za slabo glasbo. In ko je kazalo, da grejo stvari nekako počasi na bolje, je postalo očitno, da v bendu spet nekaj škripa; tokrat ne med člani, pač pa osebno, pri samem Pettyju in basistu Howieju Epsteinu. Oba sta namreč podlegla heroinu, Howie v precej hujši in trši meri kot Petty, saj se iz primeža odvisnosti ni zares rešil vse do smrti leta 2003, medtem ko za Pettyjevo odvisnost v bendu sploh niso vedeli, pa tudi nekateri njegovi najbližji ne. Presenečena je bila recimo tudi tesna sodelavka benda in Pettyjeva dolgoletna prijateljica Stevie Nicks, ki mu je stala ob strani v depresivnem premostitvenem obdobju po ločitvi, ne da bi vedela, da je Petty začel jemati heroin. Posledica osebnih težav, ki so se vlekle že iz mladosti in življenja z nasilnim očetom, ter med drugim zapletenih odnosov s prvo soprogo, s katero sta se razšla leta 1996, je postala nepričakovana ovira, ki pa jo je Petty premostil in leta 1999 z bendom izdal album Echo; ta odraža dobro mero teh izkušenj in je obveljal za njegov najtemačnejši album. Na prvi posluh bi dejali, da gre za rockovski album, klasične Heartbreakerse, ki so po letu 1987 prvič spet zajadrali v zvočno nekolikanj trše vode, a pod površino se skriva kar nekaj travmatičnih postaj, med drugim zabeleženih na singlih Room At The Top in Swingin’, zanimivo pa je, da se na albumu prvič pojavlja Mike Campbell kot solistični vokalist v edini pesmi, ki ji je tokrat dal avtorski pečat – I Don’t Wanna Fight. Album Echo se tematsko ukvarja zlasti s tragično kompleksnostjo medsebojnih odnosov, kar slišimo med drugim tudi v pretresljivi naslovni pesmi in prvem singlu s plošče, spevni rockerski pesmi Free Girl Now. Ob izidu je album prišel med prvih deset na lestvici, Free Girl Now pa med prvih pet med singli, a zanimivo je, da se nobena pesem z albuma ne pojavi na antologiji Anthology: Through The Years, ki je izšla naslednje leto; na njej tudi ni nobene pesmi s plošče She’s The One, ki je izšla ravno na začetku tega intimno kompleksnega obdobja. Prav tako ni nobene pesmi z albuma Echo na koncertni antologiji The Live Anthology (2009), na letošnjem prerezu Pettyjeve kariere The Best Of Everything pa najdemo Room At The Top, ni pa pesmi Free Girl Now, ki je bila, tehnično gledano, večja uspešnica – Room je ob izidu na singlu dosegla namreč zgolj devetnajsto mesto, a gre za pomenljivo pesem, ki učinkovito reprezentira štimungo albuma Echo. 

Na naslovnici albuma ni Howieja Epsteina; zamujal naj bi na fotografiranje in po Pettyjevih navodilih naj ga ne bi čakali, ampak opravili z zadevo. To je bil eden “disciplinskih postopkov”, s katerimi so fantje želeli strezniti Epsteina in mu pokazati, da se za bend splača potruditi in se otresti osebnih težav. Petty je takrat vidno sesut v glavnem z odvisnostjo že opravil, a kot rečeno, ni bila tako javna in vsesplošno znana kot pri Howieju, ki je na koncu moral iz benda. Kmalu nato je umrl in marsikdo je za to krivil tudi Pettyja; ta seveda ni mogel biti odgovoren za Epsteinove osebne težave. V bend se je nato vrnil prvi basist, Ron Blair, ki je odšel v prvi polovici osemdesetih. Na naslednji postaji, albumu The Last DJ, ki je izšel v letu Epsteinove smrti, basovske dele pa sta, ker se je Ron Blair vrnil šele ob koncu snemanj, posnela zvečine Petty in Campbell, slišimo kar nekaj odmevov zvočnih pokrajin albuma Into The Great Wide Open, čeravno Lynne ni produciral, medtem ko je Petty prešel iz otožnosti v angažirano jezo nad stanjem glasbene industrije. Ko je leta 2006 (spet) z Lynneom posnel še svoj tretji solistični album Highway Companion, je bilo končno jasno, da tudi njegovi solistični albumi ne nastanejo brez sodelovanj matičnega benda in tudi kakšnih hudokrvnih epizod ni bilo; z novo soprogo in kariero v ustaljenih tirnicah se je Petty umiril in dve leti zatem posnel album s svojo nesojeno zasedbo Mudcrutch, prvim zametkom Heartbreakersov, ki pa kljub obetavnim začetkom v zgodnjih sedemdesetih takrat ni posnela albuma; več o tem lahko preberete v številnih zapisih v spletu.

Album Echo, ki je nedolgo tega izšel tudi v vinilni različici kot del vinilne zbirke vseh Pettyjevih plošč, dobite pa ga tudi posebej, je eno od posebnih poglavij v Pettyjevi karieri, kjer takih in drugačnih “čudežev” ni manjkalo (pomislimo samo na “spregledani” poglavji Let Me Up (I’ve Had Enough) in She’s The One, o katerih bo še treba pisati) in tudi Petty sam se je do svojega opusa opredeljeval na najrazličnejše načine; v zgodnjih devetdesetih je pri izboru za Greatest Hits popolnoma prezrl album Let Me Up in tudi Echo je z izjemo pesmi Room At The Top in Swingin’ bil zanj album, h kateremu se ponavadi ni rad vračal, čeprav Free Girl Now na YouTubu najdete tudi v “live” različici, a ne pojavlja se pogosto. Glede na (osebne) okoliščine je to po svoje razumljivo, glede na njegov opus pa so tako spred oči javnosti nekako splozela nekatera poglavja njegovega ustvarjanja, h katerim se bo treba vračati. Naj bo tale zapis ena od kapljic v to vedrce; 13. 4. letos je minilo dvajset let od izida albuma Echo; leta hitro minejo in Pettyja še vedno pošteno pogrešamo.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.