Piše: Matej Krajnc

Cattle Truck Road Records, 2019

Boss je za nekaj časa dal E Street Band v hibernacijo, nastopal na Broadwayju (“Kdo ve, če si bo od tega sploh kdaj opomogel!” je njegovo lansko celoletno nastopanje duhovito komentiral prijatelj in kolega Steven van Zandt), letos napoveduje solo album, njegovi sodelavci iz benda pa kar pokajo od ustvarjalnosti – Steven van Zandt bo vsak čas izdal nov album s svojim bendom Disciples of Soul, Nils Lofgren pa je pravkar priobčil solistično studijsko ploščo, prvo po letu 2011; šest pesmi na njej je sopodpisal pokojni Lou Reed, na kar aludira tudi naslov.

Če še niste slišali za Nilsa zunaj konteksta E Street Banda, zadnjih petdeset let niste zares poslušali rokenrola. Poleg dela z bendom Grin je nastopal z Neilom Youngom in še marsikom, igral in pisal, leta 1984 pa se je po odhodu Stevena van Zandta pridružil E Street Bandu kot … hja, uradno kot kitarist in spremljevalni vokalist, a v resnici kot multiinštrumentalist. Njegovo solistično delo je bilo vedno vredno slišati, njegov svojstven način petja je zlasti v baladah deloval silno ambientalno, ko je nažgal kitaro, pa je zvenel kot pravi barski roker, kar je pravzaprav tudi bil. Na novi plošči že z uvodno pesmijo Attitude City napove glasbeni izlet brez kompromisa; od rocka do balad, regeja, naprej in nazaj skozi zgodovino rokenrola. Lofgren in njegov strat ne iščeta všečkov in sledilcev, pač pa resnico, ki ni pri bogu ali pri Elvisu, pač pa pri akordu in kitarskem solu, ki nima namena biti ekshibicionističen, pač pa badassovski, in Nilsovo kitaro so iskali najboljši. Ko tole pišem, Neil Young spet igra s Crazy Horsi, kjer je (spet) tudi Nils, če pa želite še eno plat te medalje, poslušajte pričujočo ploščo, posneta je bila na “star način”, v živo v studiu, in naslovna pesem mi ravnokar nabija v možgane.