Piše: Samo Kavčič

 

JULIJA (na oknu govori Romeu pod oknom) :

Samo ime je tvoje moj sovražnik;

ti bil bi ti, čeprav ne bil bi Monteg.

Kaj pa je Monteg? Roka, noga ni,

obraz ni, niti kak drug del človeka.

Preberi si ime. Kaj je ime?

To, čemur roža pravimo, dišalo

bi prav tako lepo z imenom drugim;

Odlomek iz Romeo in Julija William-a Shakespeare-a.

 

V tem prizoru je imela Julija pod oknom svojega Romea iz mesa in krvi. A koga imamo pod oknom mi, kadar se sklicujemo na družbo? Če povzamem na levici tako osovraženo Margaret Thatcher, družbe sploh ni. Pokojna prva ministrica VB je to izjavila v intervjuju za revijo Women’s Own let 1987. V svojem času je imela za to svojo morda najbolj znano izjavo precej dobre argumente, čeprav sam kontekst izjave tega ni nakazoval.  Vse kar se je imenovalo družbeno, je bilo v Veliki Britaniji pravzaprav državno: šolstvo, zdravstvo, celo del ekonomije (železnice, rudniki), itd. Je mar ime družbe “država”?

Nam v bivši Jugoslaviji se tega ni bilo treba spraševati saj nas je razsvetlil veliki učitelj Kardelj. Mi smo vedeli koga kličemo pod oknom in tam je stal naš utelešeni Romeo, pravzaprav so stali kar trije, cel ansambel v narodnih nošah tako rekoč. Imenovali so se: Tozd, Sozd in Sis (nepodučeni mladi bralci naj za razlago teh imen vprašajo svoje starše). A žal so bili ti trije podokničarji plod incestnega razmerja med mamo Državo in očetom centralnim partijskim Komitejem ter zato bolj šibkega zdravja. Niso preživeli Slovenske osamosvojitve in tranzicije.

Skoraj vse se je spremenilo v več kot 30 letih, ki so minile od omenjene izjave Margaret Thatcher celo v tradicionalni VB, toliko bolj v Sloveniji, ki je šla skozi obdobje osamosvojitve, tranzicije in pridružitve EU. Šolstvo, zdravstvo in še kaka druga dejavnost so postali “javni” in kot taki se ne potegujejo več za družbeni prestol. Zato pa so se na sceni pojavili novi pretendenti, ki sebe označujejo s pojmom civilna družba in vsak zase zahtevajo, da jih ljudstvo okrona za “Družbo”. Dandanes se za te organizacije, pogosto uporablja tudi oznaka tretji sektor, mišljeno poleg vladnega sektorja in gospodarstva. V tretji sektor se prištevata predvsem dva tipa združevanja: nevladne organizacije (NVO) in civilno družbena gibanja.

Poglavitni mediji pogosto enačijo NVO s civilno družbo. Na eni strani v luči promoviranja tretjega sektorja mnoge mednarodne inštitucije že dalj časa spodbujajo ravno vključevanje NVO v delovanje države, bodisi kot nadzornikov delovanja državnih organov bodisi kot izvajalcev dejavnosti, ki jih država zaradi kleščenja proračunov sama ne zmore. Na drugi strani pa tako skrajno levi kot alternativni desni politični pol (angl. alt-right) že nekaj časa izražata precejšen odpor do NVO. Skrajno levi politični pol vidi v NVO stavkokaze, ki za majhen denar opravljajo funkcije države. Na ta način naj bi dajali potuho in naj bi vzdrževali perverzen kapitalističen družbeni red, ki bi drugače zaradi stisk ljudi že povzročil revolucijo, posledično propadel in prepustil mesto neki novi boljši ureditvi. Očitki alternativnega desnega političnega pola so usmerjeni na financiranje NVO in na njihovo reprezentativnost. Le kdo lahko da roko v ogenj za dobre namene t. i. filantropov, ki zares ali samo kot paravani financirajo mnoge izmed NVO? Sam se sprašujem, na podlagi česa lahko država priznava status NVO kot deležnikov odločanja in prejemnikov sredstev ne, da bi preverjala status članstva NVO vis a vis ustavni ureditvi, državnemu zboru, državnemu svetu in volilnemu telesu? Kakšna je legitimnost predstavnikov posamezne NVO? Ali so predstavniki posamezne NVO, ki nastopajo v dialogu z državo legitimni zastopniki interesov ljudi v dotični sferi delovanja. Kako so opravili volitve? Ali so bili upoštevani vsi principi transparentnosti, tajnosti, volilne udeležbe itd., ki veljajo za ostale konstitutivne elemente državne ureditve?

Drug tip združevanja, ki se mu pripisuje značaj civilne družbe, so gibanja. Medtem ko so NVO običajno odlično organizirane in njihova struktura pogosto spominja na strukturo profitnih korporacij, pa so t. i. civilna gibanja precej manj organizirana oziroma svojo organizacijo dobro skrivajo. Posebno moč sodobnim civilnim gibanjem dajejo internet in družbena omrežja. Najnovejši primer takega gibanja je #MeToo, ki se bori za enakopravnost žensk in proti spolnemu nadlegovanju. Razumljivo je, da civilno družbena gibanja dobijo svoj zagon na podlagi nekega splošno sprejemljivega načela oziroma mota, s katerim mobilizirajo množice, kot je to v primeru #MeToo spolno nadlegovanje. Vendar pa je taka moč dvorezen meč, saj za delovanje gibanja kak realističen načrt vzdržnosti spremembe, v katero gibanje vodi, ni potreben, kaj šele skladnost z ostalimi, v družbi uveljavljenimi načeli. Tako se na primer nekatere poteze #MeToo gibanja lahko tolmačijo kot golo blatenje dobrega imena, ki jih na sodiščih zaradi pomanjkanja dokazov nikakor ne bi mogli zagovarjati. Lahko rečemo, da je #MeToo gibanje v nasprotju z načeli pravne države. A to ni največji problem. Mnogo bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da smo bili v zadnjem desetletju priča tako neuspešnim poskusom kot tudi uspešnim državnim prevratom, v katerih so vsaj na zunaj najpomembnejšo vlogo odigrala ravno civilno družbena gibanja in nekatere NVO. Vse po vrsti se je za dotične države končalo tragično.

Skratka, po tridesetih letih nam pod oknom zopet stoji utelešeni Romeo, pravzaprav jih je za dva cela orkestra: eni nosijo uniforme civilno družbenih gibanj in drugi uniforme NVO. A nam nobeden ni preveč všeč. Zakaj pravzaprav sploh potrebujemo družbo, ki ni država. Če ne bi promotorji in sponzorji prenekaterih izmed teh civilno družbenih gibanj in NVO izhajali iz samega jedra neo-liberalne ureditve bi človek pomislil, da je v igri zopet stara marksistično kardeljanska zabloda o podružbljanju države. Vendar ne gre za to. Plejada deležnikov, ki promovirajo sodobno civilno družbo sega čez vse politične spektre. Tudi sodobna Julija torej potrebuje svojega Romea. Vse kar namreč počne sodobna država, vsa regulativa, vse nove in nove inštitucije, vsa nadzorna moč, morda najboljšim namenom navkljub, ne vodi v večjo družbeno kohezijo, ne vodi v razsvetljenje in srečo. Ljudje čutimo, da potrebujemo nekaj drugega, potrebujemo drug drugega in več kot to, potrebujemo družbo, ki nam bo vrnila izgubljeni občutek varnosti in topline. Država je po svoji zgodovinski nujnosti prisila oziroma je več kot to, je inštitucija, ki ima monopol nad nasiljem. Je moški princip, ki s svojo eksistenco implicira nujnost svoje polarnosti, torej ženskega principa in tega ljudje podzavestno ali zavestno iščemo v družbi. Torej, imamo ime, a nimamo še pravega telesa.