Piše Vlasta Črčinovič Krofič

Rasto Božič, Osamosvojitelj

Kulturni center Maribor, Knjižna zbirka Frontier (122), 2018

V preteklem letu je pri Kulturnem centru Maribor, Knjižni zbirki Frontier, izšla avtobiografsko obarvana pripoved Rasta Božiča, Osamosvojitelj. Spremno besedo je napisala Ivica Križ, etnologinja in muzejska svetovalka. V knjigi je avtor na 259 straneh, v triinpetdesetih poglavjih pojasnil svoj izvor in razgalil delčke iz svojega življenja vse od otroštva do zrelih let. Pravi, da zgodbe niso povsem avtobiografske, da je vmes mnogo fikcije in izmišljenih imen, če so prava, so se na tistem mestu znašla zgolj po naključju.

Rasto Božič se je rodil leta 1959 v Novem mestu. Pretežni del zgodb je umeščen v njegov rojstni kraj. Avtor podrobno opisuje Novo mesto, njegove ulice, lokale in spomenike. Če smo se v takratnih časih po naključju ustavili v Novem mestu, se lahko z njim sprehodimo skozi čas in obudimo spomine, ki jih v pripovedih slika z veliko mero humorja.

Osebe, rojene po vojni in v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, bodo v zgodbah našle marsikaj skupnega. V povojni Jugoslaviji, ko so starši povojnih generacij gradili gnezda za svoje družine in iskali svoje mesto pod soncem, so veljala drugačna merila o udobju bivalnega prostora; skromno pohištvo, utesnjeni prostori, skupne kopalnice in sanitarije …

Izza železne zavese so po drobcih prihajale novotarije in tehnološki dosežki (gramofoni, zvočniki, televizorji), moda (Leviske), glasbeni okus (tuja glasba) … Otroci so poznali drugačne igre, takšne, ki jih je ponujala gasa – ulica: »Naša gasa je je bila svet v malem. Svet preprostih pravil, trdne prijateljske skupnosti, zdelo se je, da se nas svet odraslih dotika le na obrobju. Skupno odraščanje nas je povezalo, strnilo v celoto in oblikovalo nekatera nesmrtna prijateljstva.«

Otroci so bili skromni in če si dobil kolo, takšno rdeče, italijansko, si bil najsrečnejše bitje. Kasneje so postale želje in potrebe drugačne. Avtor se je zaljubil v glasbo. V tisto iz zahoda, ki je po kapljicah pronicala v Novo mesto in jo je bilo mogoče kupiti v Trstu ali uvoziti iz tujine, tako kot primerne naprave za poslušanje. »Glasbo s plošč sem takrat poslušal svojevrstno … ob velik radijski sprejemnik z gramofonom sem postavil stol, poleg na palico za činelo nasadil kovinski senčnik lestenca, na tla predse položil veliko napihljivo žogo z zaščitnim znakom očetove trgovine (Borovo) in ob stran okoli poveznjen pločevinast lonec za kuhanje perila. Po tej bateriji sem ob spremljavi glasbe bobnal z lesenimi paličicami, ki jih je oče uporabljal za peko ražnjičev.
Takrat so bile gramofonske plošče, predvsem tuje, sila redke in zame nadvse drage. Govorim seveda o vinilkah, kaj drugega je bilo še znanstvena fantastika.«

Rasto Božič se je zapisal glasbi (je soustanovitelj glasbene prireditve Rock Otočec), čeprav ga je navduševala tudi arheologija, ki jo je študiral, a mu je niz dogodkov in naključij preprečil poklicno kariero arheologa. Tik pred koncem študija, manjkalo mu je le nekaj lažjih izpitov, so ga vpoklicali na služenje vojaškega roka v JLA in mu prekrižali načrte. Po služenju vojaškega roka se je vrnil v Novo mesto. »Doma je življenje kmalu sedlo v ustaljeni tir. Glede na to, da sem moral nadoknaditi v vojski izgubljeno leto, pa sem bil morda malce bolj divji.
Šestkrat tedensko sem v Rudijevem nočnem klubu vrtel glasbo, pogosto v Trst hodil po gramofonske plošče in živel dokaj razposajeno.
Na končanje študija in diplomo sicer nisem pozabil, le premaknil sem ju malce v prihodnost – časa sem imel, sem menil nespametno, tedaj dovolj.«

V Osamosvojitelju so nizane zgodbe na avtorjevi poti odraščanja. Po tragični očetovi smrti, ko je bil v drugem letniku gimnazije, se je moral vzgajati sam in odrasti. Praznino po očetovi izgubi je čutil vse dokler ni ustvaril lastne družine. Zase pravi, da je danes osamosvojen, čeprav drugače, kot je pričakoval.

»Osamosvojeno je gospodarstvo, ustrezno osamosvojeni kot prirastek temu so krvosesni povzpetniki, osamosvojena je kultura in podobno. Vsi smo osamosvojeni, le za nekatere politike se zdi, da se še vedno osamosvajajo in da bodo kaj podobnega še lep čas počeli.
Navsezadnje, brez osamosvajanja majhnih ne bi bilo velikih.«

Knjigo Rasta Božiča, Osamosvojitelj priporočamo zrelim generacijam in tistim manj zrelim. Prvim zaradi obujanja zbledelih spominov, drugim za lažje razumevanje staršev in starih staršev.