ŠE DROBEC IZ SCENARIJA OTVORITVE SDK V MARIBORU – KO TE NAPIŠE KNJIGA 2019

 

»Le redko berem na plaži ali na vrtu. Ne moreš brati pri dvojni svetlobi, pri luči dneva in še luči knjige. Brati bi morali pri električni svetlobi, tako da je soba v senci, luč pa pada le na knjigo!« je zapisala Marguerite Duras. »Vem,  zakaj me mogočni mojstri kot so Homer, Ajshil, Sofokles, Dante, Shakespeare in njim podobni niso vrgli iz tira.  Zato, ker sem jih bral v polni prisotnosti narave, pod soncem, sredi prostrane pokrajine in razgledov ali ob plimovanju morja. Pomembno je, na kakšnem kraju beremo – ne le zato, ker ta besedilo telesno uokvirja, ampak ker se bralcu ponuja obenem z mestom v knjigi,« pa pravi Walt Whitman. Zdi se, da sta izjavi Marguerite Duras in Walta Whitmana diametralno nasprotni. Če vsaj površno poznamo značilnosti njunega literarnega ustvarjanja in z njim povezane značajske lastnosti, pa sta obe izjavi pravzaprav precej logični.

Tako raznovrstni  (kdaj zaradi značajev posameznih bralcev spet drugič zaradi različnih namenov in okoliščin, ki jih vodijo k branju), pričakovani ali presenetljivi in nekonvencionalni, vsekakor pa zmeraj vredni razmisleka,  so bili tudi odgovori,  ki sva jih s kolegico iz knjižnice  dr. Jernejo Ferlež na vprašanja o bralnih navadah, povezanimi z določenimi prostori in nosilci branja, zastavila bralcem v namene razstave v Knjižnem razstavišču Univerzitetne knjižnice Maribor s pomenljivim naslovom »Knjigo sem držala tako, da so vsi lahko videli, kaj berem«.

Pobudo za razstavo sva našla v raziskavi Ane Vogrinčič Čepič »Vpliv fizičnega prostora in družbenega okolja na bralno izkušnjo.« V knjižnih vitrinah in spremljevalnih razstavnih objektih tako predstavljava značilna razmišljanja bralcev (izpostavljena v raziskavi ali pridobljena preko družbenih omrežij) o posameznih prostorih branja, ki segajo od domačega okolja do branju namenjenih prostorov, kot so na primer knjižnične čitalnice. Predstavljava pa tudi takšna in drugačna, kdaj tudi protislovna mnenja bralcev o branju klasičnih knjig in tistih na elektronskih nosilcih, pa tudi o knjigah, ki so namenjene uporabnikom s posebnimi potrebami.

Kot je že tradicija otvoritvenih razstav mariborske različice dni knjige, je treba poudariti še, da tudi tokrat obiskovalci razstave niso zgolj pasivni opazovalci razstavljenega gradiva, ampak so v razstavo tako ali drugače tudi aktivno vključeni.

Razstavo, ki je pospremljena in nadgrajena z odličnimi fotografijami Boštjana Laha in je v Knjižnem razstavišču UKM še vedno na ogled, na tem mestu dopolnjujeva še z intervjuji v avdio obliki, ki so jih ob otvoritvenem dogodku posneli dijaki četrtih letnikov Prve gimnazije Maribor. Pri tem gre velika zahvala tudi njihovemu mentorju profesorju in pesniku Bojanu Sedmaku.

Z vsem svojimi pojavnimi oblikami razstava svojevrstno sooblikuje pogled na osrednjo temo festivala, ki je bila letos  bralni užitek (s klicajem in vprašajem).  Zato za konec še nekaj o tem.

Ko se je legendarni norveški raziskovalec Roald Amudsen odpravil na Južni tečaj, je moral na kilogram natančno premisliti, kaj vse lahko vzame na svojo zahtevno in tvegano odpravo. Kljub temu pa je vzel s seboj tudi zaboj knjig.  In to menda niso bili priročniki z nasveti o preživetju v ekstremnih razmerah. Težko bi tudi rekli, da je toliko knjig tovoril zaradi bralnega užitka. Morda je še najbližje resnici domneva, da jih je potreboval zato, da bi v enoličnem in črnobelem okolju vsaj za silo ohranil barvitost, polnost svojega življenja, budnost na vseh ravneh. Dobrih knjig namreč nikoli ne beremo zgolj v dobesednem smislu, ampak zanje vsak zase unikatno izoblikujemo določene pomenske odtenke. Prebrani stavki ustvarjajo povezave med spomini, izkušnjami, značajskimi potezami, čustvi.  Zdi se, da je sam bralni užitek oziroma ugodje pri tem le ena izmed ravni. Saj tudi manj uživaške komponente, recimo takšno ali drugačno nelagodje, pomembno pripomorejo k polnosti in pristnosti človekovega življenja.

ŠE