Ali: Kako preživeti kosilo brez mobitela

Piše: Mojca Tomišić
Kosilo ali pa celo samo kava v restavraciji ali kavarni je lahko posebno doživetje. Lep ambient, prijetna natakarica ali postaven natakar, dobra hrana in izvrstna kava so le nekatere od stvari, zaradi katerih hodimo ven. Dobra, izbrana družba je seveda drugi vidik tovrstnega početja. Tudi če se sami ustavimo v restavraciji na dobrem kosilu, sladici ali pa gremo v kavarnico na čaj, smo še vedno v dobri družbi. Nekateri celo v najboljši. Takrat je seveda odveč pričakovati, da se nam ne bi pridružil še mobitel, z njim pa prijatelji s Facebooka, internetni časopis ali pa kakšna knjiga, ki jo imamo na telefonu. Za tiste, ki ne gremo nikamor brez dobre knjige, je bil izum pametnih telefonov veliko olajšanje, saj so načeloma, razen zadnjih modelov, ki jim ljubkovalno rečemo cigli, lažji in manjši od tiskane knjige. Ob kavi lahko zaigramo tudi serijo kart ali pa nahranimo virtualne živalce in poberemo pridelke, če kdo še zmeraj igra Farmville.

Včasih, ko v kavarnici v miru uživamo ob kavi, dobri glasbi in tihem klepetu dveh prijateljev pri sosednji mizi in zaljubljenega parčka pri naslednji, se z drugega konca sobe nenadoma zasliši otroška elektronska glasba, tako glasna, da se ozrejo prav vsi gostje v isto smer. Seveda se morajo otroci vendar nekako zabavati, če ne, so moteči. Glasen otroški elektronski zvok vendar nikogar ne moti, mamica pa lahko v tem času mirno pogleda na svoj telefon, ali je kje kak nov video o zmeraj prisrčnih muckih. Začne se, kot vidimo, že od malih nog.

Ste kdaj poskusili preživeti kosilo v restavraciji z najstnikom? Komaj čaka, da predse dobi kosilo, ga zbaše vase (pri čemer vestno izbira koščke hrane, ki niso zeleni ali kako drugače ne spominjajo na zelenjavo, če je bil toliko nepreviden in ni svojih prioritet jasno povedal že natakarju) in morda nameni nekaj besed staršem, nato pa komaj čaka, da dobi dovoljenje (če so njegovi starši še tako staromodni in to zahtevajo), da se potopi v svoj telefon. Če ne, prav kmalu razvije “sindrom trzajočih palcev in nemirnega sedala” (po domače, postane tečen kot driska). In starši sčasoma popustijo ali pa rešijo problem tako, da za dekado ali dve prenehajo hoditi z njim na kosila. Seveda so tudi tukaj, kot je to navada pri vsaki stvari, svetle izjeme. Če poznate kakšno, ste res rojeni pod srečno zvezdo. Navadno imajo starši več možnosti, da bi zadeli na lotu, kot da bi njihov otrok preskočil najstniško fazo (jaz seveda ne bom zadela na lotu, imam pač srečo).

Včasih so telefoni zbliževali. No, moj ata je zmeraj rekel, da so samo za nujne primere, a samo, če sem ga uporabljala jaz. Ali mama. Ona sama nikdar ni gojila tovrstnih predsodkov in je klepetala ure in ure. Še zdaj to počne in prav ima. Tako ima veliko prijateljic in zmeraj si imajo kaj za povedati. Pa tudi na izlete hodijo skupaj. S pravimi ljudmi nikoli ne zmanjka tem. S prijatelji smo lahko skupaj na počitnicah, pa še zmeraj se najde kakšna tema, ki je nismo še nikoli ali pa smo jo že vsaj stokrat obdelali. Pogovorov s partnerjem in otroki se prav tako nikoli ne naveličam. In prav zato se ne morem načuditi generaciji dijakov in študentov, ki jih srečujem.

Če se kadar koli ozrete okrog sebe v restavraciji, preštejte, koliko ljudi se namesto svoji družbi posveča svoji napravi. Ali pa združi prijetno s koristnim in najde kak zabaven video ter ga deli s prijatelji, ki jih mora prej iznajdljivo pritegniti od njihovih telefonov. To se seveda nadaljuje od malih nog in v osnovni šoli preraste v pravo epidemijo. No, nekateri ravnatelji znajo najti rešitev. Ko so v osnovni šoli mojih otrok prepovedali vnašanje mobilnih telefonov vanjo, so bili nekateri starši ogorčeni. A ravnatelj je vztrajal in na koncu leta poročal o rezultatih: otroci so se dejansko začeli med seboj pogovarjati. In ko so končno pogledali v nebo, so bili očarani nad kakovostno 3D grafiko.

Seveda tudi sama kdaj podležem pritisku tega, da je treba postoriti na internetu še to in ono, odpisati stranki, obnoviti promocijo, pogledati razpis, napisati objavo, dopolniti članek na WordPressu, všečkati promocijo poslovnega partnerja, komentirati objavo v skupini, poslati mejl uredniku, prečekirati koledar, podaljšati knjige … Včasih sedem v kavarno samo s svojim prenosnikom in tipkam v nedogled. Še dobro, da nimamo več pisalnih strojev … Brez interneta, telefona in računalnikov si res ne moremo več predstavljati življenja. Sindrom trzajočih palcev pa le vsake toliko premagajmo s klepetom v živo in potisnimo telefon globoko v torbico. Da bi ugasnili še zvonjenje, mi pa sploh ne pade na pamet pričakovati.