Piše: Matej Krajnc

Učila 2019, prevod Niki Neubauer

Film ste si lahko že ogledali v kinodvoranah, knjiga, ki je bila predloga zanj, pa je zdaj pred nami. Ko je Freddie Mercury umrl, sem bil v drugem letniku gimnazije, na fizioterapiji, ki sem jo takrat obiskoval, sva se s fizioterapevtko, veliko fenico, pogovarjala o pesmih Queenov, prav tako s sošolcem, ki je bil pristaš in zbiralec, v trgovinah pa si že v časih Jugoslavije, o kateri dandanes nekateri pravijo, da v njej “ni bilo osnovnih življenjskih dobrin”, lahko dobil licenčne izdaje vseh njihovih plošč, pa tudi igrali so pri nas že v sedemdesetih. The Miracle sem kupil leta 1989 sredi Celja. A Kind Of Magic že kmalu po uradnem izidu. Queeni so bili v Jugoslaviji zelo priljubljeni in tudi v Sloveniji te priljubljenosti ni manjkalo. In seveda, jedro njihove prepoznavnosti je bil Freddie Mercury, zasebno zadržan, a na odru izjemno samozavesten in tudi zavestno nastopaški frontmen, ki je proti koncu svoje kariere naposled dosegel tudi solistični uspeh, čeravno je sprva kazalo, da se to ne bo zgodilo zunaj “city limits” matičnega benda. A se je, kar dvakrat – s singlom The Great Pretender in v duetu z Montserrat Caballé.

Mercuryjeva odrska persona me, priznam, ni nikoli navdušila, bolj sem ga cenil kot avtorja in pevca. Queeni so me nasploh vedno zanimali kot bend, četvorka Mercury-May-Taylor-Deacon, njihov prosluli singl, ki naslavlja pričujočo biografijo, pa me je pritegnil zlasti po strukturi, kot denimo McCartneyjeva Uncle Albert/Admiral Halsey in podobne pesmi, ki so zgrajene iz več posameznih, med seboj neodvisnih delov, ti pa na koncu tvorijo zanimivo celoto. In čeprav so Queen izdali veliko albumov in so bili nedvomno uspešni na tem področju, so do konca ostali bend singlov, ne albumov; nobena njihova velika plošča, celo slavni kvazi-koncepti a la A Night At The Opera, kot celota ni zares prepričljiva, morda še najbolj prvi dve. Kar nekaj je glasbenih poznavalcev, ki za najbolj koherenten album Queenov imenujejo Greatest Hits (1981), kjer so zbrane njihove najbolj znane pesmi iz obdobja 1974-1980. A kljub temu se posamezne albume splača poslušati, že zato, da ugotavljamo, kakšen kontekst so si Queeni zamislili za svoje single in kje se točke med pesmimi in konceptom vendarle stikajo.

Ljudje pa imajo seveda radi show in Freddie Mercury je bil na tem področju nedvomno ena najmarkatnejših tovrstnih osebnosti. Queeni so imeli svoje vzpone in padce, pred slavno Rapsodijo, po njej, tudi po Live Aidu, a sanje živijo dalje vse do danes, karizma Freddieja Mercuryja še vedno daleč seže, celo dandanes, ko se bliža že trideset let, kar ga ni več med živimi. Vsakič, ko kje slišimo uspešnico Queenov, se zdi, da je še vedno tu, in to je lastnost velikih. Tako je tudi s pričujočo knjigo – Lesley-Ann Jones je v njej zelo dobro združila osebno in objektivno plat druženja z bendom in njihovimi prelomnicami. Katere so bile, o tem lahko preberete v spletu; odkar imamo Wikipedijo, je pravzaprav čisto brezplodno vsevdiljno obnavljati kurikulume. In ko razmišljam o raznih izvedbah njihovih pesmi, najdem zgolj en sam primer, kjer je Mercury ostal v senci, in to pri izvedbi Crazy Little Thing Called Love, ki je bila pri Queenih vedno nekolikanj zadržana, bolj “skulirana”, Dwight Yoakam pa je iz nje naredil ognjevito rockabillyjevsko udarnico. Tudi o teh razmerjih tečejo razprave v spletu.

Knjiga, ki je pred nami, noče “odgovarjati na vprašanja”. Bržčas tudi ni ultimativno poglavje v zapleteni biografski mreži, ki se plete okrog rockovskih bendov in njihovih frontmanov/frontmank. Je pa za zdaj ultimativno poglavje v Mercuryjevi biografiki. Njegov matični bend se vsa ta leta trudi, da se glasba ne bi umaknila “kultu osebnosti”, hkrati pa ohranja tudi ta kult. Včasih tudi preveč zagnano, da se zdi, da bi iz svojih starih pesmi radi iztisnili ves sok ali pa jih celo priskutili. Po svoje niti ni čudno: novi frontmani, ki naj bi nadaljevali zgodbo The Queen, se niso obnesli, nove pesmi se niso prijele. Ostaja zgodovina, z njo pa je treba ravnati preudarno. Znajo, če hočejo. In ko je Buck Ram tam nekje okrog leta 1956 napisal pesem The Great Pretender za svoje Platterse, bržčas ni pomislil, da bo nekoč postala eden od pretresljivih bookendov presunljive kariere. Mercury takrat seveda še ni rekel zadnje besede, a mrak se je že pripravljal. In pesem je bila kot ulita za resnico njegove odrske persone. Tudi odpel jo je tako.