Ko zadnja meglica čez rob bo prešla,
kjer v morastem dremežu sva se znašla,
ko name se vsula bo mrtva pomlad
in več ne boš hotel imeti me rad,
ko videla bom, da umira jesen,
ki v tebi imela poletja je zven …

Takrat se razpoči mehur iz sluzi,
ki dihala jaz sem ga, pil si ga ti,
pobeljena zora bo šla čez nebo,
pod loki stopal bodo jame, ki zro
v obličja, ki čakajo, da se spuste
v naročje nezemeljske končne teme …

Takrat izgubila za sabo bom sled
in ti ne boš našel več tistih besed,
ki sva jih pred veki za hrbti vlačil
in zadnja se pesem v brezslišnost bo skrila;
takrat bo za rime obema vseeno,
jaz v Nič bom prešla, ti v belino stopljeno.