ADMIRAL MAHIĆ – IN POTISKAL BOM VINOGRAD PO ULICAH MARIBORA

Piše: Marija Švajncer

ADMIRAL MAHIĆ – IN POTISKAL BOM VINOGRAD PO ULICAH MARIBORA

Kulturni center Maribor je izdal farso In potiskal bom vinograd po ulicah Maribora (I gurat ću vinograd kroz mariborske ulice) bosansko-hercegovskega pesnika, pisatelja in dramatika Admirala Mahića (1948–2015). Dramsko delo je prevedel pesnik in prevajalec Željko Perović (leta 2015 vitez pesniškega turnirja), spremno besedo je napisala literarna kritičarka, pesnica in urednica Tonja Jelen, grafično zasnovo je z estetsko prefinjeno sliko na naslovnici slikarke in pesnice Erne Ferjanič Fric opravil odgovorni urednik Peter Dobaj, oblikovanje in prelom pa grafični oblikovalec Jurij Moličnik. Knjiga je izšla v zbirki Frontier z letnico 2019.

Literarno delo Admirala Mahića In potiskal bom vinograd po ulicah Maribora sodi na področje dramatike – gre za farso, v kateri so tudi romaneskne sestavine. Igra upošteva zakonitosti dramatike, se pravi, da v njej prevladuje dialog, na roman pa spominjajo pripovedi v nekaterih slikah (farsa je sestavljena iz petnajstih slik), v katerih govorita prvoosebna pripovedovalka ali pripovedovalec. Farsa vzbuja asociacije na teater absurda, vendar pa ne gre prezreti njene očitne dvoplastnosti. Prva plast je na površini in precej neposredna, obarvana sarkastično, z ironijo, humorjem in vulgarnostjo, pač z vsem tistim, kar naj bi učinkovalo na bralke in bralce, jih presenetilo, potegnilo vase in tudi šokiralo (predvidena je možnost uprizoritve, saj je farsa postavitvi na oder tudi namenjena). Avtor se tu in tam izraža v narečju in slengu, uporaba prostaških izrazov je intrigantna in namerna. Drugo plast pa je treba šele odkriti in je pomembnejša od prve. V njej gre za globlje sporočilo o spreminjanju sveta na bolje, kritiko neoliberalizma in kapitalistične potrošniške miselnosti, izpraznjenih medčloveških odnosov ter obsodbo vojne. Avtor vse to sporoča v obliki znanstvene fantastike, iracionalnega sveta in klobčiča različnih možnosti, v katerih se tehnologija povzpne v nezavidljive višine, ljudje pa v marsičem ostajajo poniglavi, nemočni, neprizanesljivi do drugačnosti in drug drugemu nevarni. Oče ni zadovoljen s svojim sinom, potomec se zaganja v pleonazem nedotaknjene device, kot da je prav spolnost tista, ki bi žensko usodno in enkrat za vselej zaznamovala, polnokrvne ženske je mladega moškega pravzaprav strah. Seks, če se ljudem sploh zgodi in posreči, je brezoseben, bolj razkazovanje in potrjevanje obvladovanja tehnike kot pa uresničevanje pristnega stika. Pornografija se zajeda v pore človeškega življenja, ljudje se drug drugemu ponujajo in izročajo kot predmeti, v knjigi pa je tudi po točkah naveden spisek, s kakšnimi ugovori in dokaznimi razlogi ženska zavrne moškega, da se ji ne bi bilo treba prepustiti njegovemu telesnemu polaščanju in zadovoljitvi potreb.

Admiral-Mahic---In-potiskal-bom-vinograd
Admiral-Mahic – In potiskal bom vinograd po ulicah Maribora, Kulturni center Maribor, zbirka Frontier, 2019

Kot je to običajno, so v znanstveni fantastiki ohranjene lastnosti in prvine realnega življenja. Pisec je kritičen do političnih odločitev in vsega, kar povzroča, da je svet po shakespearovsko vržen iz tečajev. Spominja se divjanja vojne v Sarajevu. Če bo izbruhnila nova vsesatelitska vojna, napoveduje, nihče ne bo ostal živ; če pa bo preživel, ne bo več normalen. Posledice vojne so zmeraj strašne in dolgotrajne.

Mahić prikazuje razmerje med očetom in sinom, poslovnežem in lastnikom tovarne lasnih navijalk, mentalno ravnodušnim, telesno pa razuzdanim človekom, in naivnim sinom, ki na satelitu Maribor, kamor se spusti s padalom in pristane ob vznožju Pohorja, postane poštar in prinašalec ljubezenskih pisem. Baje si jih ljudje največ pišejo na Glavnem trgu. Maribor se je očitno vtisnil v Mahićev spomin, saj so bila srečanja z njegovimi prebivalci zanj prijetna in spodbudna. Mnogo obiskovalk in obiskovalcev literarnih večerov, na katerih se je razdajal s svojimi izvirnimi izvedbami, je občudovalo umetniško vrednost njegovega ustvarjanja in domiselne nastope.

Čeprav se avtor iz žensk norčuje in jih razgalja (nekatere izjave moških likov in njihovo zavzemanje za nasilje nad ženskami dišijo po antifeminizmu), priznava njihovo moč in trdnost. Posmehuje se moškim, ki bi jih radi pretepali, in ženskam, ki jim primanjkuje samospoštovanja, vseeno jim je posredno kljub vsemu tudi naklonjen. V njegovem odnosu do življenja pravzaprav ni nič, čemur se ne bi bilo mogoče, vredno in dopustno posmehovati – z ironijo in sarkazmom si avtor dovoli prav vse. Njegov pogled razkriva iracionalnost in sprevrženost medčloveških odnosov. Pisec združuje tisto, česar naj ne bi bilo mogoče povezovati (barikade in tangice), norca se dela iz rabe angleških imen in tudi sam z njima poimenuje svoji dramski osebi (Curlingstone, Curling-Irons), domisli pa se tudi zgovornega poimenovanja Doktor Orgiastikus.

Admiral Mahić je bil razgledan in tudi filozofsko izobražen avtor. Eksplicitno govori o Giordanu Brunu, Friedrichu Nietzscheju in marksizmu, implicitno pa je prepoznaven tudi kot eksistencialist, mislec, ki piše o človekovem položaju v svetu, njegovi eksistenci in eksistencialijah – svobodi, samoti, nemoči in smrti. Marsikaj se pravzaprav zgodi v sanjah, torej tudi tisto, kar je nezavedno, ni brez pomena. Kljub absurdu in brezumju bi bilo treba zahtevo, da moramo ostati ljudje, jemati resno, si prizadevati, da bi ujeli mimobežni trenutek, se pogumno prepustiti sedanjosti in usmeriti svoje srce kot barko proti Resnici prve ljubezni, kot nam svetuje pisec.

V avtorjevem slogu je moč opaziti poosebljanje pojmov, predmetov in naravnih pojavov. Rad je uporabljal simboliko – devištvo je zanj simbol sreče in svobode, poštar simbolizira prinašalca ljubezni; domnevno vzvišeno je hote banalizirano. V farso je dramatik vstavil tudi nekaj svojih pesmi, didaskalije so nazorne in zgovorne. V igri je veliko nenavadne metaforike (neškatlasto in nezapakirano življenje, stampedo minljivosti, avtocesta svobode, himna nesmrtnosti, potepuška puška revščine). Vulgarnost je včasih nekoliko razrahljana (poslati koga v materin organ), besede s posebnim pomenom so zapisane z velikimi črkami.

Admiral-Mahic---In-potiskal-bom-vinograd PROMO

Tehtno in poglobljeno spremno besedo z naslovom Ko utopija postane satelit Maribor je napisala Tonja Jelen. Teoretičarka je imela priložnost, da se je z avtorjem farse Admiralom Mahićem srečala tudi osebno. Umetnik jo je s svojim gromkim glasom in metanjem pesniške zbirke med publiko preseneti, hkrati pa, kot pravi, tudi začaral. »Admiral Mahić je bil eden izmed tistih avtorjev, ki se je v Maribor vedno rad vračal, to njegovo rezidenčno mesto je imelo zanj poseben utrip, a slednji je bil tudi v avtorju samem.« (str. 100) Tonja Jelen zapiše, da je osrednja zgodba v farsi In potiskal bom vinograd po ulicah Maribora spopad med slehernim očetom in sinom, v sinovem monologu je po njenem mnenju mogoče opaziti utopijo in ponesrečeno karikaturo, farsa se razpira v vsej svoji nekonvencionalnosti. Na eni strani je očitna želja po preprostosti, strasti iz ljubezni in hrepenenju, na drugi pa sta hlad in do skrajnosti prignana preračunljivost. Potiskati vinograd po ulicah Maribora med drugim pomeni biti Bakhus, ljubiti in užiti življenje. Tonja Jelen odkriva vzporednice med antijunakovim pristankom v Mariboru in Mahićevimi avtobiografskimi prvinami. O umetniku pravi naslednje: »In plava sedaj med vrsticami kot ideja, ki ji je uspelo brez moraliziranja izrisati Sharazan, sanjski topos ljubezni in ustvarjanja – skratka življenja, za katerega se je vredno boriti.« (str. 102)

Avtorica spremne besede ovrednoti prevod in meni, da je Željko Perović farso Admirala Mahića In potiskal bom vinograd po ulicah Maribora prevedel odlično. Ohranil je zvestobo dramatikovemu sočnemu, slogovno izbranemu in dinamičnemu jeziku. V predgovoru se Perić spominja, da je nekaj zapljusnilo Maribor, ko je vanj priletel meteor Admiral Mahić. Mesto ob Dravi je zanj pomenilo človeškost in toplino, vanj se je vračal, kot bi prišel domov. V farsi je povzeto vse njegovo delo oziroma esenca dela in mišljenja, saj »… gre za kompleksno, felinijevsko in nadrealistično obarvano stvaritev, ki je seveda huda kritika grabežljive, lažnive in perverzne civilizacije, civilizacije, ki se ji zoperstavlja plemenita duša, katere imperativ je – le ljubezen«. (str. 7)

Marija Švajncer

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.