moja kratka aleja
po njej hodijo mnogi
eni po duhu nemirni
drugi po duhu ubogi
eni se niti ne ozrejo
drugi pozdravijo nemo
spet tretji se stisnejo obme
eno pritisni pa gremo
časi so vedno drugačni
a moj čas spoštovanja vreden
molčim ker kot gmota iz kamna
ne morem do žive besede
in moja kratka aleja
pod belim kamnitim pogledom
se vedno nekako zboga
z vsakim svetovnim redom
a moja večna zaveza
bratje tovariši talci
je stati in ne spustiti
pogleda pred zanikovalci