Andrej Medved: tri zbirke

Piše: Matej Krajnc

Hyperion/KUD Zrakogled AAC, 2018 in 2019

Glede na koncept, kontekstualnost in zahtevnost pričujočih novih knjižnih izdaj Andreja Medveda se zdi smiselno obravnavati jih v istem paketu, kot “sopotne” izdaje. Vse tri knjige, ki so izšle v sozaložništvu založbe Hyperion in KUDa Zrakogled, druži sorodno oblikovanje, ne zgolj likovno, tudi verzno. Izpovednost in naravnanost zbirk pa seveda sega v vse sfere Medvedovega pesniškega ustvarjanja in jezika, tesno povezanega z antiko, antično poezijo, filozofijo in kontekst tega izročila z današnjim časom.

Pretirano bi bilo reči, da je Medvedova poezija “hermetična”; čisto literarnoteoretično bi morda sodila v ta predal, a “hermetičnost” je lahko večkrat zelo izmuzljiva oznaka, ki poeziji kot taki ne koristi. Bolj bo obveljalo, da je ta poezija zunanje in notranjeformalno po eni strani zelo strogo in disciplinirano urejena, po drugi pa zanjo velja, da se ob resnem branju – in čemu bi poezijo brali kakorkoli drugače kot resno – bralca v hipu dotakne in služi kot nekakšen Vergilov čoln skozi širna bivanjska podzemlja pesnikove zmožnosti upesniti sodobnost na način srečevanja z antiko in staro zgodovino; seveda, kot se to spodobi, na visokoestetski in tudi etični pesniški ravni.

Prva knjiga, Harmid, nosi podnaslov ali o vzgoji in ljubezni in Miklavž Komelj v spremni besedi utemeljeno ugotavlja, da je Medvedova poezija “proces”, pravzaprav neke vrste popisovanje potovanja (skozi bivanjske razsežnosti/srečevanje z zgodovino in posledično s tu-in-zdaj); pesnik knjigo uvede s traktatom iz Platona in že prvi verzi naslutijo njen koncept: “Mavrična zapestnica me zaduši kot milnati balonček in strela z jasnega neba …”. Naslednje pesmi in razdelki pred bralcem kar prehajajo kot pesniški valovi, likovno zamejeni s “poantami” in premolki, ki so za tako poezijo nujni. V drugi knjigi, The Twilight Zone of Darkness, Jelka Kernev Štrajn naslovi svoj spremni tekst “Poezija kot minus postopek” in za to navede tudi odlomek iz Svetega pisma, ki je temeljni bivanjski motto zbirke: prah si in v prah se povrneš. Minljivost nakazuje že naslov in zbirka je spet zahtevno, a visokoestetsko izpisano popotovanje skoz bivanjsko problematiko, ki jo Štrajn označi kot “trajanje med vznikom iz nič v bit in vrnitvijo iz biti nazaj v nič”. Tridelna zgradba zbirke je skrbno urejena, tudi z likovno podobo, popotovanje iz antike se nadaljuje v modernofilozofskih pesniških traktatih, kar daje slutiti, da je “druga” knjiga morda pravzaprav “tretja”; Talesovo luno bi morda postavili vmes – med splošnobivanjsko filozofijo antike in biblično bivanjskostjo, gre namreč za bolj poudarjeno erotično tematiko, ali morda raje ljubezensko, ki je spet ena od vej splošnobivanjskosti, morda celo njeno deblo. A Peter Semolič v spremni besedi zapiše, da gre tudi za simbolne pomene nebesnih teles, točneje lune, in to -pomenljivo- Talesove; srečamo se na meji med mitologijo in znanostjo, osnovno štimungo pesmi pa napovedujejo že verzi “Ne dan, ne noč, ne svetel horizont …”. Spet se zdi, da gre pravzaprav za pesnitev, “verigo” pesmi, ki prehajajo druga v drugo in se dopolnjujejo. Če bi na nove Medvedove pesmi gledali s tovrstnega zunanjeformalnega vidika, bi lahko rekli, da je v pričujočih treh knjigah ustvaril obsežno lirično pesnitev, ki sega v vsa drobovja antičnih in modernih filozofij, torej funkcionira kot nekakšno križišče, kjer se oba svetova stikata v zelo subtilni pesniški točki.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.