Ob treh zjutraj se je zaslišalo šumenje.
Marie, ne piši pesmi več spleza skoz okno
in začne brenkati na washboard, počasi, počasi,
dokler se ne oglasijo psi.
A psi imajo čisto drugačne načrte,
poberejo bendže in kazuje iz obcestnih jarkov,
odprejo vrata, kjer je to mogoče in kjer
jih nihče ne prepodi.

Skozi vsako reko teče kakšno mesto, ampak
ponavadi mesto, ki ne pozna milosti, ki se
ponaša z obzidji, oklepi in gostilnami brez postelj
za razočarane barde.
Oblaki postanejo kopulativni, razmišljajo o
prelomnih dejanjih, a nihče jim ne vrže niti kovanca,
nikogar ne zanima, da so od nekdaj težki kot milijoni
in milijarde.

Je kdo videl
Trelawneyjev zemljevid?

Nazaj v planinski raj, slišim govoriti natakarje in
taksiste, a planinski raj je tlakovan in gamsi kupujejo
Schoppenhauerjeve knjige v obližnjih antikvariatih, ker
je čas za malico.
Počakaj vendar, se oglašajo krožišča, nekdo mora
plačati psom, ki še vedno rjovijo apalaške pesmi, ki
jim ni mar, da je njihova preteklost dvomljiva in njihovi
predniki prav tako.

Je kdo videl
Trelawneyjev zemljevid?

Matej Krajnc