Bruce Springsteen: Western Stars

Piše: Matej Krajnc

Columbia/Sony 2019 (LP, CD, DL)

81ZGV3d08JL._SL1500_

Nekatere dvignjene obrvi ob godalih na novem Springsteenovem albumu bržčas niso slišale njegove plošče iz leta 2009, Working On A Dream, ali nasploh dela z E Street Bandom, odkar v njem igra tudi Soozie Tyrell, pa tudi Suki Lahav iz sedemdesetih bi se bilo treba spomniti. Da Springsteen sledi vzoru Glena Campbella, tudi to smo slišali – prvi singl Hello Sunshine s pričujoče plošče je bil v zvočnem duhu nekaterih Campbellovih uspešnic, denimo Wichita Lineman, a to bi lahko pomenilo kvečjemu, da je Springsteen poslušal Jimmyja Webba. Pesem Hello Sunshine je sicer najbolj spominjala zlasti na Goodtime Charlie’s Got The Blues Dannyja O’Keefa. Nakar je ljudstvo tuhtalo, kako bo pravzaprav zvenela Springsteenova plošča, prva z novim gradivom po letu 2014 in tokrat brez E Street Banda, kot se je zgodilo že nekajkrat.

Zvočna slika na Springsteenovem novem albumu pravzaprav ni nič zares novega; vse to je že preizkušal, tokrat je zgolj napletel nekaj novih, bolj minimalističnih kombinacij. Podobno idejo, da bend je, pa ga vendar ni, je izkoristil na albumu Devils and Dust leta 2005, še prej pa na The Ghost of Tom Joad (1995). V vsakem desetletju od leta 1982 se zgodi kak Springsteenov solističen izlet; najboljša sta še vedno prva dva – Nebraska (1982) in že omenjeni duh Toma Joada, ki ju tudi avtorsko očitno ne bo več presegel. In to  bi morala biti izhodiščna razprava ob izidu nove plošče, ki jo recenzenti seveda povzdigujejo v višave in govorijo, kako zanimiv je tale nov Springsteenov izlet. To drži, je zanimiv. Med drugim tudi zato, ker je zanj prvič po letu 1973 zamenjal znamko kitar. Zanimivo je videt Springsteena s hollowbodyjevsko kitaro. Malce manj zanimivo pa postane, ko se podrobneje posvetimo besedilom.

Glasbeno nismo pričakovali nič kaj več od standardnih folkovskih oblek, ki tvorijo okostje novih pesmi in seveda sodijo v zgodbo; dodana vrednost je pravzaprav že omenjeni “pop country” zven, ki izhaja iz Campbellovih uspešnic; godala tudi prispevajo k atmosferičnosti plošče. In če so ob današnjem uradnem izidu že na veliko pisali, da gre na novi Springsteenovi plošči za nekakšen folk s primesmi popa, to bolj velja za besedila kot za glasbo. Springsteen zadnja leta enostavno ne zmore več razmišljati zunaj klišejev. To je pobilo nekatere obetajoče plošče, že omenjeno Working on a Dream denimo, a tam je to naredil načrtno … recimo. Wrecking Ball je bil tozadevno že precej bolj zaskrbljujoča plošča. Okej, Springsteen je že tam od leta 1975 po nasvetih Jona Landaua vedno bolj poenostavljal besedila, a uspelo mu je še precej presežkov in če se je loteval klišejev, jih je znal bolje kontekstualizirati. Zdaj presežkov skorajda ni več, klišeji tudi niso več prepričljivo kontekstualizirani, celo ne v treh najboljših pesmih na plošči: Somewhere North of Nashville, Smokey Joe’s Cafe in Moonlight Motel. Vse skupaj zveni zgolj déjà vu, kot bi se Springsteen ne mogel spomniti ničesar boljšega, kot bi na svojem popotovanju po “Zahodu” (to je tako ali drugače počel že na Joadu, Devils in nekaterih drugih komadih, denimo Goin’ Cali) bil dejansko zadovoljen z minimalnim vložkom – pripovedna besedila o življenju na robu, v divjini ali kjerkoli že seveda stresa iz rokava, tu ni kaj, le da jih zdaj ne spelje več mojstrsko. Namenoma ali se mu pač zdi dovolj dobro? Čim bolj razumljivo? Priljudno? Mož, ki je svojčas napisal potovanje utopljenca iz reke nazaj na obalo (Matamoras Banks) ali dramatično zgodbo na temo “kri ni voda” (Highway Patrolman) ali epopejo, kot je Sinaloa Cowboys, popotovanja po Kaliforniji ne zmore označiti drugače kot s Hitch Hikin’, kjer mu ustavi tip s “pregnant Sally” in potem ugotavljajo: ja, otroci so res blagoslov. Okej, small talk med vožnjo, vse v redu, ampak nekdo, ki pozna boljše Springsteenove trenutke, pomisli, da je te pesmi pisal kak začetnik, ki premore dobre nastavke, a je še nekolikanj neroden. Hello Sunshine? Kar dvakrat I woke/wake up this morning kot uvod v sicer obetajočo pesem, s tem, da eden teh dveh “uvodov” (iz naslovne pesmi) zveni kot ne preveč spreten rip-off iz pesmi Lyla Lovetta? There Goes My Miracle, ki dejansko spominja na najslabše trenutke z Working on a Dream, z nekakšnim poloperetnim petjem vred? Tucson Train, ki sicer ni tako slaba, ampak daj no, Bruce – že spet vlak? In da bo na njem tvoja draga? Res? Že spet? Že, vlak je bistveni simbol ZDA in krajev, po katerih popotuje Springsteen, brez tega najbrž ne gre, a ravno zato bi pričakovali kako bolj svežo variacijo na temo. Morda bi bilo celo bolje, če bi kot ljubezensko pesem popotnika po “divjem Zahodu” pel She’ll Be Comin’ Round The Mountain, kot je svojčas Pony Boy za novorojenega Evana. Sploh, ker boljši trenutki plošče, omenjeni že zgoraj, vsaj za hip vrnejo upanje, da naslednji komad pa mogoče bo … Somewhere North of Nashville je denimo kratka pesem, a prepriča. Moonlight Motel  tudi in brez nepotrebnega “moonlight” (si je za atmosfero noči res nemogoče izmisliti kaj manj izrabljenega?) bi bila še bolj prepričljiva. Naslovna pa kljub mnogim nepotrebnim in ponekod že prav iritirajočim klišejem, kot bi jih namerno nabijal v besedilo, češ, lejte, kako kontekstualiziram, v nadaljevanju premore vsaj atmosfero in duhovito omembo Johna Wayna.

Lahko bi bili seveda tudi navdušeni – Bruce bo jeseni star 70 in še ustvarja. Njegov broadwayski izlet je bil vsebinsko bolj “tako-tako”, a komercialno izjemno uspešen. Nobene pravice nimamo, da od njega karkoli zahtevamo. Tudi če je naslovnica njegove nove plošče popolnoma banalna, to ni naša stvar. Zanimivo je, da na njej ni imena izvajalca, to bi recimo lahko bil uvod v koncept. Koncept seveda je, Springsteenove povezave tako s Kalifornijo kot z drugimi deli “wild Westa” so tudi zelo osebne, družinske. Ta koncept je zdaj dokončno izrabljen in kdo ve, česa se bo lotil z E Street Bandom, ko se bodo v drugi polovici leta menda spet zbrali. Medtem je Little Steven izdal dva dobra albuma, takisto Nils; gre za albume, ki presegajo zdajšnji domet njunega prijatelja in “Šefa”. A kot rečeno – kaj počne Springsteen in kako to počne, je njegova stvar. Tudi misel, da navdušenje nad njegovo novo ploščo priča o znižani stopnji dometa povprečnega poslušalca in celo nekaterih uglednih recenzentov, ki se sploh ne sprašujejo več o “Šefovi” veličini in nezmotljivosti, se lahko kaj hitro zdi arogantna. Morda pa nam pesmi prirasejo k srcu, pomislimo. Saj nam zagotovo bodo, vsaj peščica. Če jih vzamemo zgolj kot nov album, brez poglabljanja, za poslušanje ni tako slabo; tudi kot ozadje med delom deluje. A dvomim, da bom Western Stars izdatno polagal na gramofon. Res.

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.