TRETJIČ

S prsti nežno pretipam
harfine strune,
stkane v kožo.
Oči vpijajo besede,
ki so kot tekoč saten,
in na jeziku
začutim sladko-trpek okus mačehic
ter se sprašujem,
koliko strun lahko potrgam,
da bo melodija postala
koherentna za razpokano uho.

Ko bo voda tretjič krvava,
bom poljubljala razredčeno rdečino
in uničila oltar metamorfoze.
Tu se upanje nikoli ni rodilo,
bilo je fatamorgana,
iluzija, raztopljena v vročem zraku,
ki upogiba stvarnost.
Kamni na tleh mi bodo v uteho,
melodija bo pred koncem
zlita v sireno.