okusil sem Sizifov švic, ga vpijal z
 viledo in jo ožemal v kengurujevo vrečo.
 tam je znoj zorel do primerne letine.
 eliksir baksuzluka sem stekleničil
 z zajetnim promilom dlak. to zato, ker
 kupec želi celotno, zelo imersivno
 izkušnjo. prebiranje puha iz pijače
 je Sizifov aperativ, služi kot prolog
 v neumno ideološko trpljenje.

kotaljenje kamnov ni več mainstream,
 modno in hip in in je trpeti lagodno,
 udobno. po možnosti z opcijo modregazoba
 in wi-fi povezave. zato Sizifova 
 steklenica ponuja oboje. tako lahko
 pivec nesrečnega švica obvešča sledilce
 svojih družabnih omrežij kako napreduje
 njegov ali njen safr.

izdelek se bo tako tržil sam od sebe, saj
 človek človeku ne pusti, da bi trpel
 sam. pridružili se bodo Sizifovemu gibanju,
 namesto skale se bo kotalila snežna
 kepa. vse skupaj bo prijazno do 21. stoletja,
 saj nikomur ne bo treba iz hiše. otožniki
 bodo skupaj trpeli preko Skypa.

vsake toliko bosta wi-fi in mobilni podatki
 onemogočena. takrat se bo vez med nesrečniki
 krepila in veselje ob vzpostavitvi povezave
 bo toliko večje. srečo bodo lahko izkazovali
 s spamom emotikonov.

ko bodo steklenice prazne, se bo nehala
 tudi žalost. nakup bo enkraten, brez 
 rednih strank. v iskanju nove flaše bodo
 prisiljeni ven, iz zaledja štirih sten.
 tam zunaj bo vsak našel nekaj drugega,
 vsem pa bo jasno, da je trpljenje za
 monitorjem nov trend hipsterdepresivcev,
 ki jih nihče ne jemlje več resno.

bolečina je namreč bolj kredibilna izven
 dnevne sobe. iz nje lahko postaviš totem
 miru na domači parceli in sliko objaviš
 na Instagramu. virtualnost in všečke tako
 ali tako vsi nosimo po žepih.