Moralna dekadenca

Piše: Tanja Jerebic

Brezbrižnost do nasilja je le ena od mnogoterih oblik splošne neobčutljivosti dekadentnega človeka, ki s samoumevnostjo sprejema moralno razkrajanje vrednot v družbi. Ko se nam zdi, da nas ne more več nič presenetiti, se najde kdo, ki zada še nižji udarec, kot smo ga bili vajeni doslej. Toleriranje nasilja pušča odprta vrata novemu zlu. Od nas je odvisno, ali ga bomo obsodili ali ponotranjili in širili naprej. Odrasel človek je odgovoren za svoja dejanja. Naj bo travmiran, kolikor hoče, nasilju se mora odpovedati, ne sme ga tolerirati, sicer se zavestno odloči za zlo. Ljudje za vsako dejanje potrebujemo voljo. Brez nje ne moreš izreči ničesar in tudi nobene mišice v telesu se ne da premakniti, ne da bi to sam hotel, izjema so le tiste, ki se krčijo neodvisno od naše volje. Prav tako nobena spletka ne nastane nezavedno in nikogar ne moreš užaliti, ponižati ali užalostiti po pomoti …

Zamegljen pogled, Foto: Tanja Jerebic
Zamegljen pogled, Foto: Tanja Jerebic

Zgodi se, da nas v vrtinec nasilja potegnejo proti naši volji, želimo ostati nevtralni, ni nam prijetno vmešavati se v tuje zadeve. Naj podam banalen primer, s katerim bom dokazala nevzdržnost zadnje trditve. Recimo, da se preselimo v sosesko, kjer sosed občasno pretepa ženo. Oba sta ločenca, imata vsak svoje otroke, ki živijo pri bivših partnerjih. Večkrat se prepirata zaradi denarja, saj ima mož za spoznanje višjo plačo od nje, kar ji očita, kadar je le mogoče. Zaradi moževe bolestne ljubosumnosti začne gospa izgubljati socialne stike, odmikati se začne celo od najbližjih sorodnikov, pa tudi oni sčasoma vse bolj neradi prihajajo na obiske, ker mož vedno poskrbi za kakšno sceno. Obdobju nasilnih izbruhov med zakoncema sledijo mirni tedni, ko se golobčka razumeta, kot da sta ustvarjena drug za drugega. Klasičen vzorec se krožno ponavlja, navadili smo se na njuno kričanje, butanje ob steno, nasilja nismo nikoli prijavili, ker sta se navadno kmalu pobotala.

Nekega dne mož med prepirom ubije ženo. Čeprav fizično nismo prisostvovali, smo jasno slišali, kaj se pri sosedovih dogaja. Upali smo, da se bo razpletlo kot običajno. Umora nam policisti ne bodo naprtili, postavlja pa se vprašanje, če imamo lahko mirno vest! Vemo, da bi smrt lahko preprečili, a je nismo zaradi ’nevtralne drže’ … Zdaj torej ne moremo več reči, da je njuna stvar, če se nista znala zmeniti med seboj. Z moralnega vidika smo krivi vsaj toliko kot morilec; on je svoje dejanje izvedel v afektu jeze, kar seveda ni opravičilo, medtem ko smo sami hladnokrvno spremljali prepire med njima, ne da bi ukrepali. Vsakič, ko smo seznanjeni, da namerava nekdo komu škoditi, prizadeti njegova čustva, ga poškodovati psihično ali fizično in tega nočemo preprečiti, smo sokrivi za dejanje, ki ga je agresor zakrivil. Rokovanje z nasiljem zahteva pokončnega etičnega človeka, ki se mora nujno odločiti za dobro ali zlo, vmesna pozicija ni mogoča.

Zgodba z zakoncema se na tej točki ne zaključi, najzanimivejši del se razplete šele po njeni smrti. Moža po pogrebni slovesnosti, ki jo je plačal iz lastnega žepa, zaprejo, a zviti odvetniki uspejo dokazati njegovo neprištevnost v času zločina. Po sedmih letih žalovanja na varnem, ga izpustijo na prostost. Kmalu ga doseže vest, tudi sam je nekajkrat posumil v upravičenost odvečnih žalnih rekvizitov na spominski plošči, da grob pokojne žene z njimi zalaga prejšnji mož, oče njenih otrok. To ga je raztogotilo do norosti. Žaro je dal nemudoma izkopati iz groba, posmrtne ostanke svoje bivše pa poslati v krematorij na fino mletje. Skriti pogreb z raztrosom pepela je organiziral skrivaj, tokrat je bil edini pogrebec. Po opravljenem obredu je obvestil še zadnjega potomca; njegova pokojna mati je zamenjala svoj zadnji dom za večno brezdomstvo. Užaloščeni sin je skrušen in zgrožen nad nesramnostjo tirana ter bratovega izdajstva prisegel maščevanje. Dlje kot je razmišljal, bolj ga je razžiral dvom glede svojih namer. Rekel si je: »Če jima hočem povrniti, ne bom več nikoli isti človek, postal bom primitiven kot onadva.«
Naenkrat ga nekaj dregne ob komolec in zasliši materin glas: »Daj, ne postani zdaj še ti kreten!«

Posvečeno tistim, ki so jim odrekli zadnji dom.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.