Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga 2019

Nacizem in fašizem sta zaznamovala 20. stoletje; z obema smo se spopadli in ju v prvi polovici 20. stoletja tudi premagali. No ja, vsaj začasno – v 21. stoletju se namreč, pri generacijah, ki ju niso doživele, prekanjeno plazita nazaj v pore sodobne družbe. Imuna nista ne Evropa ne svet in pri nas se v zadnjih letih na račun političnih točk in razdvajanja naroda krešejo polemike, kdo je v 2. svetovni vojni (in po njej) bil na kateri strani. Izdajalce se vse bolj opravičuje, borce in osvoboditelje pa peha na smetišče zgodovine. V času, ko vrednote narodnoosvobodilnega boja, v katerem seveda (navkljub tistim, ki to želijo prikazati drugače) ni šlo zgolj za prevzem te ali one oblasti, pač pa za obrambo pred okupatorjem in za osvoboditev izpod njegove oblasti, vse manj veljajo, prihaja med nas knjiga novinarja in pisatelja Ohlerja, med drugim zaslužnega za avtorstvo in objavo prvega spletnega romana. Pričujoče delo govori o drogah v tretjem rajhu in ni leposlovno delo, romaneskna fikcija, pač pa strokovna zgodovinska monografija z mnoštvom virov in literature; gre skratka za pol desetletja temeljitega študija in raziskovanja problematike, za preučevanje dokumentov, številne pogovore, intervjuje in pričevanja, ki tvorijo učinkovito monografsko celoto.

V idejah in akcijah nemškega okupatorja ni bilo seveda ničesar normalnega in moralno opravičljivega; šlo je za norca, ki je hotel vladati svetu in se pri tem uštel, kot že toliko drugih pred njim, za seboj pa v svojem blaznem sovraštvu puščal na tisoče trupel in razdejanje, ki ga na tak ali drugačen način občutimo še dandanes. Njegovi zvesti sluge in narod, ki je poslušno kimal njegovim blaznostim … hja, o takih zgodovina takisto priča skozi vsa svoja obdobja in tudi dandanes spet vse bolj. Pa vendar: tretji rajh naj bi vodil strogo antinarkotično politiko, politiko boja proti drogam, čeravno je v tem kontekstu spet vprašljiva doslednost (tu mislimo seveda na kajenje tobaka in uživanje alkohola), a privzemimo, da gre pri vsej stvari za trše oblike drog, od tablet do raznih opiatov. Ohler dokumentirano prikaže, da je bila politika rajha tozadevno selektivna in da naj bi bili tako vrhovi oblasti kot tudi vojaki pod vplivom substanc (mdr. pervitina), sam firer pa naj bi užival opiat eukodal in druge vrste trdih drog. Sodeč po njegovi norosti bi o avtentičnosti tovrstne dokumentacije težko podvomili, s pričujočo knjigo pa imamo še en  dokaz več, da so bili ti ljudje res nori, po svoje perfidni in manipulativni, po drugi plati pa izjemno neumni in hudobni (sociopatski); takih se je treba tudi najbolj bati.

Nas zgodovina uči? Morda za kratek čas, nato pozabimo in vse se ponovi. Je zato treba brati tovrstne monografije? Vsekakor; tudi učiti se je znova in znova treba iz njih, za daljši čas. In ko nam dandanes, generaciji pionirjev, očitajo kolektivno pranje možganov, se je treba spet pošteno vprašati o vrednotah, v katere smo verjeli (in še verjamemo) pionirji, in o sovraštvu ter sociopatstvu, ki ga je s seboj prinesla nacistična okupacija in ga, kot lahko opazujemo vsak dan, prinašajo tudi nekatere sodobne politične opcije. Komu ali čemu s tega menija se je bolje izogniti, dandanes najbrž ne bi smelo biti več resno vprašanje.