Štiglic Dejan / in je šumel radio

res je. črnobelo tkem

barve. yin & yang še

nikoli nista bila tako zelo

mrtva.

 

iz trupel žgem mavrico.

oblaki se umikajo

čudni podobi antikrista.

in narava še preveč

kristalno razume ideal

raztreščenih angelov.

 

nekateri odtenke samo

slutijo, ne pridejo do

izraza.

 

dragi špagetomonstrum,

daj mi oči slepca, da se

bolje spoznam. kar kaže

zrcalo, je odmev človeka, ki

je z voščenko porisan duh.

 

aneks se izteka, impulzivno z

antibesedo. ker bistvo se

lušči med križišči. vsak avto

trobi o svojem jazu.

 

pa kaj potem? vsak jaz je

pameten. vsak od njih si

umišlja stezo, kjer zasilno

pristajajo ljubimci. v resnici

bolj padajo z neba, da jim

črevesje visi iz ust.

 

nihče te ne reši. kontralogično

te tudi nihče ponavadi raz-reši.

samo nihče je kvalificiran, da

postane nekdo. in nekdo se

vedno pretoči nazaj v nikogar.

 

dokler nič ne riše uspavank v

trepalnice. nato sanjamo o

ničemer, kar vedno nekaj

pomeni. potem iščemo ta isti

nič, ki ga ne razumemo.

 

ampak nič, kar ni, je vse kar

nas izničuje iz tega niča. igra

izštevanke do žura drobnega

tiska, ki razceplja logos.

 

šele, ko ti nič ni jasno, lahko

odpreš ventil, da razumeš vse

ostalo. najsi bo jaz ali barva.

 

ker četudi barvo vidiš, še ne

pomeni, da dojameš poanto

njenega črnobelega curriculum vitae.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.