Drug pogled. Drugačnost. Nekaj tujega, nesvojega. Druge dežele, druge navade, drugačna običajnost. Lahko živimo na istem prostoru, v istem mestu, a trideset letni razkorak v času je trideset obzorij široko morje med nami. Drug drugemu se zdimo eksotično premaknjeni.
Le najbolj zagrizeni ljubitelji divjih živali te druge poskušajo tudi razumeti. Večina se preprosto umakne, nekateri poskušajo prevzgajati. Večna vojna. Vsaka subkultura ima svoje postojanke. Tja drugi ne zahajajo in so si tako vse bolj različni. Govorijo drugačen, a isti jezik, mislijo drugače o istih dogodkih, jedo drugačen kruh iz iste pekarne. Dva navidezna prostora gresta miselno in izrazno vedno bolj vsaksebi, a se prostorsko vedno bolj prepletata.
Prostor ves čas pretresajo dogodki, zato se zdi, da sobivajo. A ne. Olje vedno sili na svojo, voda na svojo stran. Kmalu vznikne nova izstopajoča generacija, pritegne bližnje in prostor postane navidezni kaos. Najstarejša skupina uvidi nevarnost, da bo v celoti pozabljena. Prične pisati. Pospešeno, mrzlično, stihijsko. Antologije, memoare, potopise, zbrana dela. Združuje dela, ki sploh ne sodijo skupaj, a zapisati morajo čim več, da se bo vsaj nekaj ohranilo za njimi. Ker ta najnovejša generacija postavlja vse na glavo. Že oni prvi so bili vsi pasji, ta mladina, ti bodo pa vse razvrednotili.
Običajno je to stanje dokončni razpon stresa, ki ga doživijo. Tisti redki, ki spoznajo še eno generacijo zraven, se iz čistega obupa zavijejo v molk in z odejo čez kolena molče opazujejo sončne zahode.
Pa vendar, kljub vsej boleči drugačnosti, kljub stalnemu trkanju med nazori in vztrajnem lomljenju zobovja prepričanj, ne opazijo, da gre za robato drgnjenje med drugačnimi oblikami istega. Peljejo svoje vsakdane pač kjer je prostor in ne rinejo v gneče. Čeprav so to še včeraj bile njihove poti, se brez razmišljanja preusmerijo drugam. Na nek način namenoma se izogibajo izmenjavam mnenj, sporočil. Imajo občutek pomembnosti. Morda zato.
A tudi drugi, seveda. Vse močnejši so tisti, ki temu občutku pomembnosti zadovoljijo za šankom in na tribuni. Dovolj pogosto se najedo surovosti, da lakote za okusom sploh ne začutijo. Nisem prepričan, je to bolj dobro ali bolj slabo za prostor. Morda bi že tako večplasten svet postal prezapleten, če bi bilo drugače. Zato naj kar ostane isto. Isto, vsak dan drugače.