Piše: Matej Krajnc

Bandcamp, okt. 2018

Razumeti korenine svoje glasbe in izpovedi je dolgo popotovanje, “quest”, ki ga ne zmore izpeljati vsak ustvarjalec; marsikdo se desetletja suče v krogu in lovi izpovedni rep, ki se mu izmika, ustvarja pastiše in šablone, jih je pa nekaj, ki to pogruntajo zelo hitro; eden prvih takih pri nas je bil Tomaž Domicelj, ki je prehodil pot od Jesseja Fullerja do Lynyrd Skynyrd, Tomaž Pengov, ki je v svojo mrežo lovil najsubtilnejše odtenke Dylanove in Cohenove poezije in jih prepletal z mavricami Townesa van Zandta … Ravno ta ustvarjalec je skupna točka, v kateri se srečujemo nekateri, ki nam ni vseeno, kako se odzove struna, van Zandt (in z njim teksaški subtilneži, kot sta Blaze Foley in Guy Clark) pa je tudi skupna točka Pengova in Luke Gluvića, kantavtorja, ki je po nekaj letih dela v angleščini leta 2017 s prvencem v slovenščini Vstopanje suvereno (v)stopil v/na našo kantavtorsko sceno kot suveren, izoblikovan glas, ki mu je jasno, čemu se “dirt road” nikoli ne konča in zakaj je kantavtorstvo pravzaprav življenjsko poslanstvo in ne popoldanska obrt.

Če bi Gluvić bil rojen v Teksasu, bi bil nedvomno vitalen del proslule scene z van Zandtom, Clarkom, Foleyjem, Crowellom, Earlom in drugimi, ki so prišli v Nashville, da bi svojo glasbo lahko “dali naprej”; nekateri bolj, nekateri manj slišno. Kot slovenski kantavtor pa glasbo, ki mu je blizu, spleta v intimne pogovore s kitaro in ljudmi, ki so mu blizu, in ki tvorijo pomemben del njegove antologije – v naslovni pesmi nagovarja sestro, v pesmi Pa razumi to, če lahko sodruga po strunah, za katerega ve, da razume, a ne na konvencionalen način, pač pa preko intimnih šepetanj “Pesmi”, ki je njegova osrednja bivanjska enota. Gluvić plačuje svoje dolgove; v van Zandtovi Bankovec za dolar blues (Dollar Bill Blues) ali v avtorski Tako sem nizko blues, kjer, kot v nekaterih drugih pesmih, denimo Težki časi (tudi neke vrste aluzija na bluesovsko-folkovski kanon) nadaljuje bluesovsko intimo s prvenca in z EPjev, ki jih je izdal do zdaj, in na katerih se je sprehajal od van Ronka do lastnih razmišljanj o bivanjskosti ergo minljivosti ergo bivanjskosti. Priredba pesmi Pod palmo, ki je žile imela je tudi dokaz, da se duhovi korenin plazijo po naših krajih bolj, kot bi si kdo mislil. In njegova ljubezenska lirika (Sanjati je vse, kar sem znal) je enako močna kot domišljen humor, ki to lahko je ali pa ni (Njeni iracionalni vzgibi). Ima pa tudi drugo perspektivo (Nocoj), ki je enako zanimiva in podpira domnevo, da Gluvić ni “tarnajoči” kantavtor, kot jih srečamo še in še (ker veliko ustvarjalcev bivanjsko intimo dojema zgolj kot obupovanje nad usodo), pač pa o intimi razmišlja z več strani.

Drugi dolgometražnik Luke Gluvića znova potrjuje, da gre za močno avtorsko osebnost, ki se svojih vplivov ne sramuje, pač pa jih pokaže in jih, kot vsi veliki, nadgradi v svoj jezik in svoje izročilo. V poplavi novodobnih pop kantavtorjev, ki jih kot po dežju rojeva omniprezentnost nadležnega in osladnega Sheerana – in zdaj je to pač in – je treba presežke iskati v (plemenitem) podtalju. Ne na radijskih postajah, ki Gluvića tako ali tako ne zanimajo – on ima dovolj drugega dela in njegov telekaster se oglaša, ko je čas za to.