V šestdesetih letih se je pojavila posebna podzvrst lahkotne glasbene komedije, ki so ji strokovnjaki nadeli ime »film Elvisa Presleyja«; začela se je razvijati l. 1960, ko je Elvis končal služenje vojaškega roka, razmahnila pa se po letu 1963 in trajala do 1968. Te letnice niso naključne: leta 1960 je Roy Orbison kot nasprotje saharinski najstniški baladi, ki so jih prepevali takratni »nadomestni Elvisi«, med drugimi Frankie Avalon, Bobby Vinton, Bobby Vee in Neil Sedaka, vpeljal zahtevno pop-balado, ki je pomenila nekakšen »eksperimentalni most« med pop Nashvillom in huronskim rokerskim britanskim valom. Leta 1963 je Elvis posnel svoj zadnji »nenizkoproračunski« film Viva Las Vegas (predvajan 1964) in s svojo izvedbo pesmi Raya Charlesa What’d I Say nekako simbolično (čeprav njegove različice v glasbenem svetu skorajda niso opazili) opozoril, zakaj je svojčas toliko pomenil Beatlom in drugim zasedbam z Otoka, pet let pozneje, leta 1968 pa je skorajda nehal z nizom »hitrih« filmov (po letu 1968 je posnel samo še dva, ki sta ostala bolj ali manj neopažena), za NBC posnel takoimenovano »vrnitveno« TV-oddajo, dve countryrockovski mali plošči in se vrnil na odre, kjer je ostal, tako ali drugače, do konca, 16. 8. 1977, ko je umrl tik pred začetkom naslednje turneje.

To je seveda zelo hiter in površen pregled dogodkov. Elvisova filmska kariera se je začela že v petdesetih letih, točneje leta 1956, ko se je v kinematografih pojavil film Ljubi me nežno (Love Me Tender), sprva imenovan Bratje Reno (The Reno Brothers), a so nato spremenili naslov, da bi lahko unovčili naslovno pesem. Elvis je v filmu dobil priložnost za prvo karakterno vlogo, priložnost, ki jo je pozneje dobil pravzaprav še samo štirikrat – leta 1957 v filmu Zaporniški rock (Jailhouse Rock), 1958 v tretjem filmu Kreolski kralj (King Creole), leta 1960 v filmu Plameneča zvezda (Flaming Star), leto pozneje pa v filmu Na deželi (Wild In The Country). Vendar je resnici na ljubo treba priznati, da so vsi »karakterni« filmi (z zelo malo glasbe) delovali nekolikanj neprepričljivo. Ni bil vedno sam kriv; večinoma so ga podcenjevali in se premalo potrudili, da bi film bil videti verjeten. Primer naj bo recimo prvi film, Ljubi me nežno, ki govori o koncu državljanske vojne v ZDA in se dogaja v 19. stoletju. Elvis, ki igra kmečkega dečka, ima v filmu čudovito frizuro z zalizci. V nekem prizoru jasno vidimo odsev avtomobila v okenski šipi. V filmu Na deželi iz leta 1961, v katerem igra neprilagojenca, se zdi, da je za tako vlogo prav tako vse preveč popeglan, pa malce preveč se trudi biti James Dean. Da o Plameneči zvezdi, kjer igra mešanca med belcem in Indijancem, ki na koncu umre v puščavi, ne govorimo. Nesrečni mešanec se na smrt ranjen z neoporečno frizuro in angelskim obrazom odpravi umret v puščavo.

Elvis je, kot bi rekel Marlon Brando, v svojih filmih vedno igral Elvisa. V zgodnjih lahkotnejših filmih, kot so npr. Ljubim te (Loving You) (1957), G. I. Blues (1960), Modri Havaji (Blue Hawaii) (1961), Vsepovsod dekleta (Girls! Girls! Girls!) (1962), Viva Las Vegas (1964) in Babjek (Girl Happy) (1965), ki so verjetno tudi njegovi najbolj priljubljeni, se je ta lastnost zelo lepo pokrivala z naravnanostjo filma. Verjetno prav zato njegovi karakterci niso bili tako zelo komercialno uspešni. V njih je bilo premalo Elvisa, premalo glasbe, premalo užitka. Zelo malo ljudi je prišlo v kino gledat, kako se Elvis bori z notranjimi demoni. Prišli so gledat zabavljača, ki jih je lahko za uro in pol »izklopil« iz običajnega okolja in prestavil v svoj poseben svet, kjer se na koncu vse zgladi in še zabavno je. Prav to je največja kvaliteta Elvisovih zgodnjih glasbenih filmov. Zabavni in sproščujoči so. Žal pa so po letu 1964 producenti in mogotci, ki so imeli zadnjo besedo, začeli to prednost izkoriščati in jo spreminjati v nasprotje, v iritirajoče slaboumno izrabljanje Elvisovega zabavljaškega talenta, v štancanje, ki je režiserjem delalo sive lase, občinstvo pa zmedlo in nasičilo. Z izjemo dveh, treh filmov je bil po letu 1966 ogled Elvisovega filma luksuz, rezerviran za največje oboževalce.

Vpogled v Elvisove filme, ki je pred vami, je seveda neločljivo povezan z Elvisom-glasbenikom, saj ni posnel niti enega neglasbenega filma. Še najbližje je prišel leta 1969 z vlogo v filmu Kavboj (Charro!), kjer poje samo v uvodni špici. V tem filmu je tudi najbolj oddaljen od svojega elvisovstva. Z malo truda bi ta film lahko postavil nove, precej zanimive smernice v njegovi filmografiji, o katerih bi se dalo posebej razpravljati, vendar se ni izšlo. Poleg tega je leta 1969 ideja izobčenskega westerna v ZDA bila že precej izrabljena. Pač pa še ne v Evropi, kjer je ponovno zacvetel.

Elvis je v svojih filmih pel ogromno število pesmi različnih kakovosti. Vendar so z zelo redkimi izjemami bile pisane na kožo situacijam, v katerih jih je pel. Nekaj jih je delovalo tudi zunaj filmskega konteksta. Spomnimo se recimo pesmi, kot so Love Me Tender (1956, istoimenski film), Mean Woman Blues (1957, film Ljubim te), Jailhouse Rock (1957, istoimenski film), Hard Headed Woman (1958, film Kreolski kralj), Doin’ The Best I Can (1960, film G. I. Blues), Return To Sender (1962, film Vsepovsod dekleta), Bossa Nova Baby (1963, film Zabava v Acapulcu (Fun In Acapulco)), Viva Las Vegas (1964), What’d I Say (1964, film Viva Las Vegas), C’mon Everybody (1964, film Viva Las Vegas), You Don’t Know Me (1967, film Pa zamenjajva! (Clambake)), All I Needed Was The Rain (1968, film Tace stran, Joe! (Stay Away, Joe)), Clean up Your Own Backyard (1969, film Težave z dekleti (in kako se vanje ujeti) (The Trouble With Girls (And How To Get Into It)) idr. V zadnjih filmih se je kakovost glasbe občutno povečala, vendar je te pesmi malokdo zares slišal. Zanimivo je, da več kot trideset let pozneje pride na prvo mesto prav pesem iz enega njegovih najbolj odpisanih filmov, Malce življenja, malce ljubezni (Live A Little, Love A Little) (1968)? Pesem A Little Less Conversation je bila takrat prav tako dobra kot danes. Vse to govori o slabem Elvisovem umetniškem ugledu zahvaljujoč hitrim produkcijam po letu 1964 in neobstoječi »studijski« karieri med letoma 1964 in 1966. V letih 1967 in 68 se je to začelo popravljati, vendar je priokus ostal kot nekakšna vsesplošna »šala«.

Kdo ve, kaj bi bilo, če bi Elvis sprejel vloge v filmih Thunder Road (1958, igral je Robert Mitchum, film pa je bil eden od navdihov za istoimensko pesem Bruca Springsteena (1975)), Your Cheatin’ Heart (1964, igral je George Hamilton, biografski film o Hanku Williamsu; Elvis je to Williamsovo pesem posnel leta 1958, ko je prvič »padla« ideja za tak film), Polnočni kavboj (1969, igrala sta Jon Voight in Dustin Hoffman), ali Zvezda je rojena (1976, igral je Kris Kristofferson)? To je vprašanje, ki si ga elvisologija, v svetu priznana veja popularnoglasbene vede (pri nas še vedno z zasmehovanjem obračunavajo tako z eno kot z drugo, medtem ko so v svetu popularnoglasbeni zgodovinarji in teoretiki spoštovani znanstveniki; kaj če bi iz ZDA končno uvozili tudi kaj dobrega?), vedno znova zastavlja. Res je, nihče ne ve. Vendar bi bilo treba svetovati maskerjem, naj Elvisa že vendar spremenijo v tistega, ki ga igra. Brezhibni videz za zapitega rockerja v filmu Zvezda je rojena? Morda celo lasvegaška obleka? Zanimivo bi bilo spoznati. Brezplodno pa je ugibati. Bolje je znova pregledati tisto, kar že imamo.

(Iz uvodne besede h knjigi Elvis: filmska leta kralja rokenrola, 2005)