Na vrtu obsedim, ko ga zalijem.
Na nebu mrak odpira znana vrata.
Luna ima obličje Poncija Pilata;
vsaj v čudnih sferah moje domišljije,

ko se zazdi mi kakor razsodnik,
ki si umiva roke nad ozvezdji
in na trenutke kot John Wayne pojezdi
skozi prerijo nébesnih oblik.

In z lasom ulovi reminiscenco:
pred leti, ob Ljubljanici, nas pet
in tista plahta s pomarančno senco

in dež, kaj pa! Avgustovski profet
akordov, ki imajo zdaj demenco …
Hej, Duke! Popústi … pusti jo živet!