Zalka Drglin: Amonit

Piše: Matej Krajnc

AAC KUD Zrakogled 2019, spremna beseda: Barbara Korun

IMG_5489

Lirične pesmi? Zagotovo. Pripovedne? Zagotovo tudi. Vsemirski motiv na zadnji strani platnic dá slutiti, da univerzalnost poezije kljub vsemu še ni podlegla vse večjim delitvam med ljudmi. Obširna beseda Barbare Korun da slutiti, da se o poeziji še da pisati na poglobljen in iskren način, četudi nosi njen prispevek skorajda paraliterarni podnaslov: poročilo o branju. A hej, ne pustite se zavesti, gre za kompleksen esej, ki poezijo Zalke Drglin temeljito umešča v sodobno zgodbo naše poezije.

In njena poezija, razdeljena v več razdelkov, ki jih tudi naslavljajo (kratke) pesmi (odlomki, snippeti), nikakor ni umaknjena iz tu-in-zdaj; še več, celo angažirana je in v svoji metaforiki priklicuje prenekatera temna poglavja sodobne človeške zgodovine, kamor sodi tudi Balkan (Tako v miru kot v vojni). Ko se nam že zdi, da beremo zelo osebno pripoved, ta osebna pripoved razkrije svoj večplastni križ/ton/aspekt (Stigmata). A kaj sploh pomeni “osebno”? Je osebno nujno odmaknjeno od angažiranega, vsesplošnega, javnega? Je intimna lirika manj intimna, če na sebi ne nosi zgolj docela “prisvojene” izpovedi? Ha, dobra vprašanja, ki pa se jih bomo lahko lotili zgolj z branjem. Nekaj izhodišč: Grmada. Polnočnica. Čipkarica. Glasovi na poti. Reševanje. Sestra po glasu. Ljubezenska tematika, pobarate, kako je z njo v času, ko je ljubezenska intima večkrat zgolj šablona? Peščena ura, srce. In tako naprej. “Slovar, vrasel v grlo.” – “Dlačica, radar na koži.” – “Vse temno je od zgodovine …” Pa smo spet pri terminu “bivanjsko” in kaj naj zdaj z njim, ves čas se srečujemo z njim, ko beremo to in ono poezijo? Pripenjamo ga na najrazličnejše pisave in izrekanja, a ontologija je v vsaki dobri literaturi tako ali tako vraščena v njene korenine, brez nje ne gre, pa naj bo še tako … alienacijska/alienativna/odtujena. Pri pričujoči knjigi odtujenosti ni, pesnica je še kako del vsega, kar upesnjuje in tega niti ne skriva. Noče skrivati. Čemu bi? Odgovor je spet v pesmih.

Upovedovalka usode gre svojo pot naprej. I’ll be damned, če bo kdo kaj kmalu napisal tako doživet esej o poeziji, kot ga srečamo tule v imenu spremne besede! In empatija (osebne izkušnje in nasploh), ki veje iz teh pesmi, je za našo bralsko izkušnjo ključna. Ključna je tudi za našo zgodovino. Vojna, ki je rušila nekoč tudi naše mostove, je, se zdi, zdaj že skoraj 30 let v zgodovini. A okrog nas se rušijo drugi mostovi in mi jih rušimo še hitreje kot se rušijo sami. Tudi na to opozarjajo pesmi Zalke Drglin. Ne z dvignjenim prstom, ne moralistično. Zgolj pripovedujejo, upesnjujejo, nekaj svoje “vpletenosti” v svet tudi pojasnjujejo na koncu knjige. Avtorica nas pravzaprav kar sama usmeri v srž svojih upesnjevanj: Zazibalka. Milost. Slepo okno. Dediščina. Žrtvovanje. Ta srž se kaže tudi v oblikovanju zbirke, v likovni opremi, ki je hkrati minimalistična in barvita. Žalostna, komu neznana je resnica, da se iz zgodovine ne učimo …

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.