Karmen Zupančič
Tango
Kulturni center Maribor
Knjižna zbirka Frontier, 2019
praznína -e ž (i )
- prazen prostor, prazna površina
ekspr. kar ne predstavlja resnične, prave vrednosti,duhovna, notranja praznina
PRAZNINA
Gledala je z vrha stolpnice, strmela v globino, spodaj parkirišče. Krvi ne mara, zato ni izbrala britvice in banje, napolnjene s toplo vodo. Tablete so jo mikale. Ampak so nezanesljive. Pa za ogledalom v kopalnici jih je na izbiro. Ne! Vsaj enkrat je treba skočiti! V smrt, če ni hotela v življenje. Vse si je prebrala na forumih, koliko časa bo padala, kako je najbolje skočiti, kaj se zgodi med padcem. Njegove besede, njegove besede, njegov glas v njeni glavi! Trdno je zamižala, stisnila je oči, za vekami se je bleščalo. Vse se je tako lepo začelo.
Tiho je stala za njim, ko je odklepal vrata svojega stanovanja, ki bo od zdaj naprej njen dom.
Kovček je porinil v hodnik, prižgal luč in se umaknil. Prvič sploh, je zagledala svoj novi dom. Čutila je samo močno razbijanje srca in stisnjeno, suho grlo. Kar stala je pred vrati, ptica v kletki, v njenih rokah, pa je na dolgo zažvižgala. Ko je dvignila pogled, ga je videla le še zaviti na levo. Trdneje je prijela ročaj kletke, globoko vdihnila in prestopila prag. Zaprla je vrata za seboj in se razgledala po prostoru. Prazno, bleščeče, brezmadežno, omare na eni strani od tal do stropa, viseča luč, tekači. Ptič je otožno, razpotegnjeno zažvižgal. »“Tanja?!«” z nestrpnim glasom.
Zavila je za njim in se znašla v dnevni sobi. Ali morda jedilnici. Neki moderni mešanici brezosebnega vsega. Hladno, brezosebno, bleščeče. Preko stola le njegov suknjič. Tiktakanje ure.
Vzel ji je kletko iz rok in jo postavil na balkon. »“Ampak …«” »“Saj ne misliš resno, te svinjarije imeti v stanovanju?«” »“Ampak …«”
»“Daj, daj, nimam časa za te zajebancije!«” namrščen pogled, grob glas. »“Ne vem, kdaj se vrnem. V spalnici je omara na levi, zate!«” V zrak mimo lica dahnjen poljub in klik vrat, ki so se zaprla za njim. Najprej je prinesla kletko nazaj v dnevno sobo in jo postavila na omarico za sedežno. Potem je raziskala stanovanje. Plaho, kot tujka.
Zjutraj je na omarici stala prazna kletka, očiščena. Nikoli ni izvedela, kaj se je zgodilo z njenim ljubljenim kosom.
Pol leta kasneje je bila le še lupina, le sluga, le boksarska vreča.
50 kg trepetajočega, v klobčič zvitega mesa, ki si brani obraz pred udarci. Nehala je gledati ljudem v oči. Živela je pod vodo. Globoko v tihem, temnem kraljestvu. Vsi in vse je izginilo iz njenega sveta. Obrazi, glasovi, smeh, glasba in barve. Bila je ženska v omari. Ki jo je bolelo, če se je nasmehnila. Za zidovi njegove ječe. Vsak korak, vsak gib, vsak nasmeh, njeno življenje je bilo vnaprej programirano in poljubno kaznovano.
Brez izhoda.
Ostala ji je samo ena smer. Gor in navzdol. Da razširi krila in poleti. Prvič in zadnjič.