Nova slovenska knjiga 2019: Jože Snoj in Marjan Strojan

Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga 2019

Izluščil je bil tale recenzent iz letošnje pesniške knjižne bere še dve knjigi iz prestižne leposlovne zbirke Nova slovenska knjiga. Obe sta izpod peres vidnih slovenskih pesnikov, prva Jožeta Snoja, druga Marjana Strojana, obeh večkrat nagrajenih in antologiziranih.

JOŽE SNOJ: STIHOŽITJA IN DISTONIJE

Stihožitja ali stihotožja? Žitja ali večzvočja? Stihi ali pripovedi? Pripovedi ali zaklinjanja? Ljubezen ali spominjanje? “Ostajam po svoji meri, s kupčkom prsti nad seboj …” zapiše v pesmi, ki jo začne z nedvoumno bivanjsko motiviko; astronomi bi šli “rakom žvižgat”, pesniki jo lovijo v mreže … Mesto, kjer živi, ga še vedno preseneča, ženska, jedro večne pesniške radovednosti, ga še vedno doupesnjuje … In če v zreli starosti premišljuje o minevanju, to ni krčevito razmišljanje, ki bi ga centrifugiralo v najrazličnejša stanja, za to je le preveč skuliran in tudi izkušnje ima, ki pridejo z leti … “Drevo me bo v času preprosto prestopilo …” je njegov način za kajenje pipe miru s stvarstvom (Ptice ne vidim). Saj, kaj pa naj … Že na začetku zbirke nam predoči svojo popolno pesniško filozofijo, morda ne čisto raison d’être, a blizu (Piši pesem), konec pa je prvinski, zarotitven, brezkompromisno zapisan z velikimi začetnicami. Prva zbirka novih pesmi po desetih letih je tudi dokaz, da je “mlin stooki” obdržal nekaj svojih oči kljub vsakdanjosti, ki mu jih sproti požira. A to vsakdanjost počne, tega se pesnik zaveda in tega se bo, hočeš nočeš, ob branju zavedal tudi bralec …

MARJAN STROJAN: HRIBI, OBLAKI, LEPE POZDRAVE

Ko so avantgardisti jedli intimiste (in obratno), je Strojan še molčal. Molčal je tudi še malce pozneje, ko so avantgardisti jedli avantgardiste, intimisti pa dobivali nagrade (ali jih zavračali). Nato se je oglasil in takoj dokazal, da mu -izmi ne ležijo, da pa mu enako dobro tečeta klasični in prosti verz (in verz v prozi), kar je za generacijo po Časopisnih stihih bila redkost (s častnimi izjemami). Nato so prišli Parniki in ga dokončno ustoličili na pesniških hribih in oblakih, medtem ko je on vzporedno bival drugje, med Miltoni, Chaucerji, celo Coleridgi, če ste brali Douglasa Adamsa. Narava je njegov credo, pa bi ga težko označili za zgolj panteista, letnih časov nima priljubljenih ali celo programskih, kot nekateri njegovi kolegi, in čeprav tokrat začenja z zimskimi pripovedmi, ni toliko Jesenin kot Rebroff, zlasti v nižjih registrih. A potem so tu Hribi, tu je poletje, jesen, na koncu pa spet zima in v njej nekaj pesmi, za katere sem že bil prepričan, da jih je Beseda vzela s seboj na pot, a imajo očitno v pravih rokah moč sodobnega nagovora, vprašanje pa, kako je tokrat s “post(post?)modernizmom” (postpastiši, postparodijo, postromantiko) – to bodo ugotavljali drugje). Če dvomi v svoj pesniški prav, počne to jedrnato, z ravno pravim odmerkom distance (ironične?) in v skladu z ekosistemom (“Motiti se je krasno! / Si že kdaj srečala morsko zvezdo, ki bi se motila …”). In seveda, ljubezen mora imeti nekaj sentimenta … ali pa se nam zgolj zdi, da ga mora imeti. In ko reče zbogom, se spet vrne na platnice …

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.