Melita & Veno Dolenc: Sedmina

Piše: Matej Krajnc

Helidon 2019 (izvirna izdaja 1980)

IMG_6287

»Tovariš Sergej Jesenin je na razpis poslal Pesem o Tanji…« Tako je zapisano na ovitku prvenca zasedbe Sedmina, ki se začne s prepesnjeno uglasbitvijo Jeseninove balade in nato v avtorski pesmi Jutro nadaljuje smernico poezije v glasbi: »na čelo sonce piše ode / in z levo roko slika čas / na obraz kjer se pozna / da sta v glavi spala dva.« Avtorska poezija in glasba Vena Dolenca se na plošči interdisciplinarno stikata z njegovo slikarsko umetnostjo, o čemer priča tudi likovna oprema plošče. In četudi ime »Sedmina« aludira na ljudsko izročilo in hkrati na minevanje in minljivost, v zasedbi pa poleg kitar in vokalne solistke Melite Dolenc srečamo najrazličnejša ljudska glasbila, od bisernice, brača, opreklja, pojoče žage, pa tudi precej »klasičnih« glasbil, od violine do klavirja in klarineta, bi bilo neadekvatno trditi, da gre za »folk« zasedbo ali za kakšen načrtno izpeljan folkovski preporod v naši glasbi. Poezija Vena Dolenca je taka, da ta glasbila sama priklicuje, plošča pa je izšla v obdobju, ki je kot protiutež panku, pankrocku in novemu valu takisto priklicovalo ne zgolj starodavne trubadurske pristope, saj pričujoča glasba navkljub starodavni noti deluje sodobno in sveže, pač pa spet tudi nekolikanj bolj intimno liriko, nekako v sočasju s podobnimi tokovi, ki so se v svetu (popularne) glasbe dogajali marsikje, zlasti v Veliki Britaniji in ZDA. Začelo se je že v sedemdesetih z »westcoastovsko« sceno (James Taylor, Jackson Browne, Jesse Winchester, Joni Mitchell) in se pri nas izoblikovalo v kantavtorski val sedemdesetih, začenši s Pengovovimi Odpotovanji in v westcoastovski zvok usmerjenimi ploščami Andreja Šifrerja in Aleksandra Mežka, ki sta na sebi nosili tudi ljudsko izročilo (Kje so tiste stezice, Vasovalec). Vendarle pa sta se tako Šifrer kot Mežek pokazala tudi (ali zlasti) kot popularna pevca, medtem ko plošča Sedmine na sebi ne nosi popularnoglasbenih teženj in stoji na čelu vala uglasbene poezije osemdesetih, kamor sodita tudi zasedba Kladivo, konj in voda ter duo Peter Meze-Janc Galič. Te tri plošče so v prvi polovici osemdesetih (1980-1983) skupaj z drugo ploščo Sedmine (1982), začetkom delovanja zasedbe Tantadruj (1986, prvenec 1990) in drugo Pengovovo ploščo Pripovedi (1988) ustvarile poseben literarnoglasbeni prostor, kamor »moč preganjavcev ne seže« in kjer je intimna, a suverena avtorska lirična izpoved s pridihom ljudske glasbene in pesniške motivike povezana s svetovnim izročilom poezije (na pričujoči plošči poleg Jesenina v Deklici z vžigalicamisrečamo naslov iz Andersena), celo v nekakšnem sodobnem izročilu Goethejeve »Weltliteratur«, le da ima ta tudi svoj nepogrešljivi soundtrack, ki se zvena pomena in pomenskosti zvena ne trudi zavijati v všečno množično muziko z lestvic popularne glasbe, pač pa za to išče svoje poti z vseh vetrov inštrumentalnega podija. Kot taka je tudi nadgradnja nekaterih glasbenopoetičnih poglavij zasedb iz zgodnjih sedemdesetih (denimo Salamander) in sorodnica britanskega vala avtorskih zasedb, duov ali posameznikov iz druge polovice sedemdesetih (Linda in Richard Thompson).

Seveda bi se ob poglobljenem prečesavanju zgodovine naše in tuje glasbe našla še kakšna predhodnica, vzporednica in sopotnica intimnih z ljudsko glasbeno in poetično motiviko avtorskih godb (nekateri so to glasbo zlasti v povezavo z zasedbo Kladivo, konj in voda označili za acid-folk), vendar je pomembno zlasti poslušati, kaj nam pripovedujeta pričujoča protagonista s sodelavkami in sodelavci (Mira Omerzel Terlep, Matija Terlep, Lado Jakša, Edi Stefančič, Božo Ogorevc in Boštjan Perovšek) in kako si polja poezije sledijo od Tanje do Ogledala in Uspavanke. Sedmina nam pripoveduje zgodbo, ki se začne z jutrom (rojstvom) in konča z večerom/nočjo (minljivostjo), vmes pa nas popelje na raznolike ravnine in v različne dimenzije svoje poetike (Angel varuh, Veter beli konj, Etuda …). Zanimiv je popularnoglasbeni kontekst scene, na kateri se je leta 1980 pojavila pričujoča plošča: na Dnevih slovenske zabavne glasbe je po mnenju mednarodne žirije zmagal Vlado Kreslin s Strajnarjevo/Velkaverhovo balado Dan neskončnih sanj, po mnenju občinstva Neca Falk s Predmestjem, v večeru prostih oblik (šansoni) na taistem festivalu se je prvič pojavil Marijan Smode, na Melodijah morja in sonca sta zmagala Majda Petan in Oto Pestner, na Veseli jeseni Zorica Fingušt (klopotec) in Alfi Nipič (občinstvo), na Evroviziji, kjer Jugoslavija takrat ni sodelovala, pa je slavil Johnny Logan. Ni nepomembno povedati, da je leta 1980 svoj dolgometražni prvenec izdal tudi kantavtor Jani Kovačič.

Plošča Sedmine je leta 1980 tudi oblikovno, z razkošno štiristransko elpejevsko knjižico z besedili delovala kot pesniška zbirka, opremljena z glasbo. In če je »bookend« rojstva in odhoda konceptualna interpretacija plošče (ali ena od njih), nas intimna poezija Vena Dolenca vabi s seboj na potovanje: »veter beli konj / kam se ti mudi / glej lokvanji so srečni / v plašču te noči«. Pričujoča izdaja je prva vnovična uradna vinilna izdaja po izvirniku; po skoraj štiridesetih letih je torej pred nami spet začetek Sedminine diskografske poti, in to pri krovni založbi Helidon, ki je botrovala tudi prvi izdaji. Srečno pot!

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.