Piše: Matej Krajnc
Helidon 2019
Slovenski pop in slovenski country sta rada hodila z roko v roki; o naši countryjevski sceni bo v prihodnosti še treba pisati; imeli smo nekatere zasedbe, ki so ustvarjale zunaj komercialnega spektra (denimo bluegrassovske Stopinje), precej countryjevsko naravnanih zasedb, ki so precej igrale (igrajo), a medijsko niso (bile) opazne, kar pa je bilo medijsko vidnejšega, se je zvečine spogledovalo s popom in je na koncu postalo popevka; to velja za zasedbo Pohorje Express, Bluegrass Hoppers, za Rafka Irgoliča, ki je bil prvi slovenski pop-kantrijaš, Ireno Tratnik (Country boy), Neco Falk (Dravski most) in tudi Ireno Vrčkovnik. Duo Kora z Milanom Kamnikom na čelu je svoje največje uspehe doživel v festivalskem okolju. Celo Tomaž Domicelj je, ko je svoje pesmi ovil v countryjevsko obleko, imel uspešnice na festivalih (Kamionar). Šifrerjev country se je spogledoval z westcoastovsko sceno, a postal pri tem docela ljudski (Moje miške, Bil sem mlad), takisto Smodetov (A ti praviš, Slovenski muzikant, Roza, zaka si tk nervozna, Miha, Beyba) – skratka: šlo je za popevke v countryjevski obleki ali vaje v slogu. Milan Kamnik je pozneje, post-duo Kora, ustvarjal svoje kantavtorske pesmi v nekakšnem countryjevskem duhu koroškega kmečkega in delavskega okolja, prav tako današnji prvi protagonist Pidži, ki je bil in je najbrž še najpopularnejši in najbolj znan slovenski kantrijaš.
A Pidži je poleg Borisa Permeta, ki je v devetdesetih izdal eno kaseto, pravzaprav tudi zadnje večje poglavje slovenskega pop-countryja. Njegove pesmi, oblečene v klobuk, kitaro in gosli, so bile priljubljene in precej jih je tudi ostalo. Po glasbeni plati je na svoj način nadaljeval Irgoličevo linijo, le da posodobljeno in z avtorskim vnosom, posegal pa je tudi v slovensko literarno zgodovino z uglasbitvami poezij Mileta Klopčiča (Drejčnik Andrej) in Kajuha (Bosa pojdiva, dekle, obsorej). Tudi narodnih pesmi se ni branil (Od Celja do Žalca). Te izvedbe so tudi njegove najboljše, ob njih pa je prirejal tuje countryjevske ali countryrockovske stalnice, denimo Johna Denverja, The Band, novo različico Suzane, ki smo jo poznali že od Irgoliča, pa Toma Dooleyja, ki ga je v slovenščino prvič prestavil Dare Hering iz New Swing Quarteta za potrebo ene njihovih posebnih televizijskih oddaj v prvi polovici osemdesetih. Med avtorskimi pesmimi, ki jih je izvajal Pidži, je najbrž najbolj znana V mojo vas nikoli ni pripeljal vlak, poleg nje še zagotovo Mariborski Štef. Na pričujoči kompilaciji, ki za zdaj povzema njegov opus, najdemo vse zgoraj omenjene izvedbe, pa tudi pesem Dwighta Yoakama in In Them Old Cottonfields Back Home, staro Leadbellyjevo balado, pod katero je zmotno podpisan John Fogerty, ker je novo, komercialno vidnejše rojstvo na plošči Fogertyjeve zasedbe CCR doživela na prelomu desetletja iz šestdesetih v sedemdeseta. Kompilacija pokaže, čemu je Pidžijev prispevek k slovenski pop glasbi pomemben in navsezadnje tudi več od povprečnih popevk, tudi countryjevskih, ki so jih izdelovali za festivale.
Drugi današnji protagonist je eden največjih pop zvezdnikov osemdesetih in prve polovice devetdesetih. Božidar Wolfand Wolf je kariero začel v raznih manjših zasedbah, nastopal je tudi v Nemčiji, uveljavil pa se je kot prvi pevec zasedbe Rendez-vous, ki se je leta 1984 proslavila na jugoslovanskem izboru za pesem Evrovizije z Novkovićevo pesmijo O ne, cherie (Don’t Cry, Cherie). Legenda govori, da naj bi pesem bila napisana za Danielovo drugo ploščo, a ta naj bi jo zavrnil, češ da ima avtorske pesmi, ki jih bo snemal v tujini (nastala je bržčas najboljša njegova plošča Suze i smijeh), in Novković jo je ponudil Miru Čekelišu (ex-Hazard) in Wolfu, ki sta takrat sestavljala bend. Na festivalu je z bendom kot spremljevalna pevka nastopila še Elizabeth Reja, pesem pa je postala uspešnica, čeprav sta na Evrovizijo šla Izolda Barudžija in Vlado Kalember. Še danes je bržčas najbolj znana pesem Wolfove kariere, ki pa se je takrat prevesila v solistične vode. Še pred tem se je Wolf za kratek čas pridružil zasedbi F+ in z njo posnel uspešnico Modre oči, leta 1986 pa je izdal prvo solistično ploščo Wolf z uspešnicama C’est la vie in Ne laži mi in se z njo v slovensko popularno glasbo dokončno zapisal tudi kot solist. V naslednjih letih je posnel še nekaj albumov s pesmimi, kot so Sida twist, Moja mala princeza in Koliko solz, leta 1992 pa je pri Helidonu izšel album Angel varuh, ki je tokrat ponatisnjen na zgoščenki Helidonove uspešnice. Poleg naslovne pesmi je uspeh doživela tudi priredba uspešnice Glena Mederiosa Nothing’s Gonna Change My Love for You (Nikoli več zaljubil se ne bom), slišite pa lahko tudi dvajsetminutni mix šestih Wolfovih uspešnic iz vseh obdobij, od O ne cherie do Koliko solz v novih aranžmajih. Nekatere je soustvaril sam (Moja mala princeza, Koliko solz).
Čeprav je Wolfa v zasedbi Rendez-vous nasledil Miran Rudan, ki je ostal do leta 1988, vmes pa je zasedba nanizala nekaj velikih uspešnic (Debela deklca, Zelena je moja dolina, Shopping in Graz), velja prva plošča z Wolfom za najbolj kultno; med avtorji pesmi najdemo poleg Novkovića tudi Andreja Šifrerja, Zeca iz Novih fosilov in Zrinka Tutića. Solistični uspehi, ki so se začeli leta 1986, so sredi devetdesetih pojenjali, a pričujoči ponatis pomeni vnovično obelodanjenje pomembnega komercialnega poglavja v karieri pevca, ki je v osemdesetih pomembno soustvarjal slovensko pop sceno.
