Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga 2019, prevod Tea Mejak

Terorizem … beseda, ki se pojavi vedno, ko je treba upravičiti kak šit, pri katerem nedolžni izgubljajo življenja in ki je ponavadi posledica stanja, ki so ga vzpostavili ali pomagali vzpostaviti ti, ki se zdaj grejo žrtve. Ampak tako očitno pač je in terorizem je tudi (ali zlasti) beseda, ki prinaša denar, politične točke … in denar, bodisi za potrebo vojn, oboroženih spopadov, bodisi v obliki knjig, filmov in podobnih kulturnih artefaktov … o terorizmu.

O mednarodnem terorizmu se je najglasneje začelo govoriti v obdobju predsednikovanja Georgea Busha mlajšega – ta je bil nabrit in je vešče zmanipuliral javnost v svoj prid, udarec nazaj pa je bil pričakovan, čeprav zanj seveda brez posledic. V sedanjem obdobju Trumpa je beseda spet precej na tapeti; zdaj so teroristi vsi in obraniti je treba “svetovni mir”, beri: “mir ZDA” beri: mir tistih, ki so ga zvečine brez potrebe kalili zadnjih dvesto štirideset in še nekaj let. Konglomeratu je zrasel greben, ki ga plačujejo lahkoverni. In kot da bi drugod bilo kaj drugače, kajne?

Medtem ko se je “land of the free (free: bogataši)” znašla v svojih morda najbolj turbolentnih časih (McCarthy, Nixon, Reagan, Bush Sr. & Jr. so proti Trumpu bili pravi vajenci), je pred nami knjiga, ki jo je sonapisal predsednik iz spet ne tako zelo svetlih (ker kdaj so pa bili?), ampak iz nekolikanj svetlejših časov zgodovine ZDA. Imel je svoje primanjkljaje, a ni bil popolnoma nor, kar v teh časih že nekaj velja. V zlatih časih pred tvitanjem mu tudi na misel ni padlo (pa tudi zdaj mu ne), da bi vsako svojo nebulozo delil z javnostjo. Ovalna pisarna gor ali dol, premogel je vsaj nekaj dostojanstva, ki dandanes ni več vrlina, ravno nasprotno. Če si dostojanstven, si v očeh nove zgodovine bodisi “diktator” (Tito) bodisi “demokrat” (Clinton, Obama). Oboje je zdaj neke vrste zmerljivka, ljudje pa počnejo, kar hočejo, v imenu “svobode”, seveda. Svobode, ki se zdi kot po dežju, ko na dan vznika cel kup neprijetnega …

Patterson, legenda kriminalk, ni nikoli bil in nikoli ne bo Agatha Christie ali Conan Doyle (ali Fleming, ki tudi ni bil bogve kaj), ampak je pa “berljiv”, kar danes šteje, in s Clintonovo osebno predsedniško izkušnjo, ki je tu seveda fiktivna, je knjigi usojeno biti bestseller. Kar še ne pomeni, da je fantastična … pritegne pa in je tudi berljiva. Kar je v Sloveniji pogoj za najvišjo prozno literarno nagrado, drugod pa zgolj komercialen plus. Tega se bomo morali še naučiti. Do takrat pa izklopimo radarje in berimo. Patterson in Clinton nas vabita na izlet. Teroristični. Vsakdanji torej.