Piše: Tonja Jelen

Denis Škofič – Seganje

Seganje, druga pesniška zbirka Denisa Škofiča, je tudi tokrat konceptualna zbirka, ki je sestavljena iz motivov in simbolov jelena, gozda, vode in seveda rib, ki so pogosto upodobljene tako iz narave kot iz literature (npr. štiri pesmi Riba faronika I, II in III ter Zadoščenje pravici). Če je prva zbirka, Sprehajalec ptic (2013), ki je bila nominirana za Jenkovo nagrado in kritiško sito, bila prepletena z motivi ptic, polna (obrnjenih) metafor in baročnosti, tokrat avtor nima več takšnega naboja, a se še vseeno po izdelanosti in idejnosti približuje svojemu prvencu.

V uvodu je po začetnem citatu iz Strniševe pesmi Jesen (druga kitica) iz cikla Sanje leta v zbirki najprej razložena beseda seganje, in sicer je najprej napisana avtorjeva razlaga, ki je označena kot opomba avtorja (op. a.), ki ji nato sledi prepisana slovarska razlaga (po SSKJ).

Seganje pa je tudi pesem, ki je kot prispodoba samega življenja. Ribe za lirski subjekt pomenijo nekaj dobrega, medtem ko so kače simbol zla in ugrizov v roke, a kaj ko jih ni možno ločiti, saj imajo vse luske: »Brodiš po reki in s svojimi rokami segaš med skale, / v vdolbine, pod potopljena drevesa in njihove korenine, / segaš za ribami, za njihovimi luskastimi telesi, vendar veš, / da je lahko luskasto telo, ki ga zatipaš, tudi kačje.« A lirski subjekt je kljub takim »kačjim ugrizom« vajen bolečine, padcev. In ni nujno, da se v reko vrača zaradi seganja po ribah, po iskanju njihovih skrivališč, temveč je izziv ravno v tem, da lovi kače, spoznanje, z golimi rokami: »Mogoče hodiš v reko zaradi kač, / zaradi njihovih ugrizov, / ki prežijo med skalami, / v vdolbinah, pod potopljenimi drevesi / in njihovimi ugrizi, / tvoje roke so leglo ugrizov. / Tvoje roke.« Pesem je tako po sami tematiki, zamolku in motivih podobna Zajčevi liriki in je ena izmed najbolj izstopajočih pesmi v zbirki.
Seganje je preplet najrazličnejših pesniških postopkov: likovne pesmi (npr. Premik), , enokitične pesmi (Jek, Prsti), v nekaterih avtor opušča ločila (npr. Kopriva, Lar), in pesmi v prozi (Poglej harlekine), v katerih je pogosto zanimiva in samosvoja odsekana skladnja (Čistil je ribo, luske so padale na tla.; »Če si ga vprašal, kje ga je dobil. Je zmeraj pripovedoval zgodbo, kako se je kot mladenič v gozdu spopadel s srnjakom. Ko ga je napadel srnjak, je nož zaril v enega od rogov.«). Med njimi pa po vizualni podobi in zunanji formi izstopa Križanka, ki ima na začetku pomenljiv uvod. »Mislim, / da on ob tem odlomku / še vedno obnemi / in da začne namesto križanke / zapolnjevati prazna bralska mesta.« Križanka vsebuje literarna (npr. pod točko 1: »Kraj spoznanja dobrega in zla.« in pod točko 18: »Albert, lik iz romana Smeh v temi.«), jezikoslovna (npr. 2: »Zev.« in namigujoče, a vseeno stvarni zahtevek: »Midva.«) in predvsem iz naravoslovja prazna gesla, ki jih mora bralec zapolniti. Sledi ideji zapolnjevanja praznih mest, kar naj bi bilo branje.
Zbirka je prepletena iz različnih tematik; tako bivanjske kot ljubezenske, ki pa je pogosto nekoliko klišejska in premalo čutna (Prsti, Tebe, v kateri se poigrava z Ojdipom in besedo Tebe kot zaimkom in mestom, a prepogosto ponavljanje »govoriš mi moj oče moj oče ne pride do pravega izraza in je že nekoliko prisiljeno«, Erotika žalosti). Ihtiologija ihtenja je pesem, ki se ji izjalovi zvočna podoba, nato pa je izpeljana preveč medlo in premalo dodelano, saj so ponavljajoče besede na začetku verza nagovori, ki niso preveč posrečeni, prav tako se lirski subjekt nekoliko dvigne nad drugega. Prav tako sta zadnja dva verza: »Dovoli mi med svoje rožnate škrge, / da me predihaš.« po primerjavi z ribo in dihanjem preveč enostavna in na »prvo žogo«. A je pesem Eros in Tanatos, ki je za razliko od zgoraj naštetih namesto človeka-lirskega subjekta v vlogi živali – jelena, presežek, ki tako z jezikom, čutnostjo kot z rabo literarnih figur preseže marsikatero drugo erotično pesem: »Ob paritvenem klicu / zmaga največje rokovje, / takšno, ki scela vzame / samico v svoje dlani. / Ob paritvenem klicu / še jelenje lobanje na zidovih / s svojimi koščenimi rokami / grabijo za mesenostjo.«
Avtor izhaja iz različnih literarnih obdobij in avtorjem, ki ga navdihujejo (npr. naslovljena pesem Življenje je drugje po istoimenskem romanu M. Kundere, Angleški pacient prav tako po romanu (kasneje so adaptirali še film) Michaela Ondaatja, iz Biblije, npr. pesem Zareza,). Pop reference pa je najti v pesmi Samota iz šlagerja Vlada Kreslina Še je čas. V zbirki je s simboli in metaforiko najbližje Danetu Zajcu in Gregorju Strniši. Gozd je motiv, ki se razrašča skozi celotno zbirko, v kateri imajo pomembno vlogo spomini na otroštvo, ko je tja odhajal z dedkom, in kot opazovalec-lirski subjekt, ki kot akter pohajkuje in opazuje življenje. Simbol jelena je pogost v razmerju do lova, in s tem pogosto do izražanja njegovega boja v naravi in s človekom, in erotike (Košuta). Nožorogi srnjak je pesem, v kateri je jelen upodobljen kot pravi kralj gozda, ki še zmeraj povzroča strah: »[k]o laja v polno luno / v kateri pobliskuje rezilo / ki si ga je priostril ob reki / z drgnjenjem ob zlomljene kamne / s trenjem ob polomljen prod / nekateri otroški strahovi / ne odrastejo skupaj z otrokom«. Pa vendar je motiv jelena za lirski subjekt nekaj superiornega, kot motiv rib, ki se kot motiv pojavljajo skozi celoto zbirko. Če je Škofič v prvi zbirki hodil za pticami, se tokrat podaja na lov, ki je zopet izmuzljiv in z njim ne mori. Pesem, kot je Lososi, je v razvijanju podobe tako slikovita (avtor v opomb zapiše, od kot je pridobil in sledil podatkom), da bi se lahko približala kratkemu dokumentarcu, seveda v poetičnem smislu.
Avtor pogosto uporablja nove besede – npr. bucikarjenje – prav tako pogosto upodablja različne tehnike ribarjenja – beličarjenje, muharjenje, seganje. In tudi tukaj želi seči onkraj. Pomanjkljivost v jeziku je denimo v rabi topljenje ledenikov namesto glagola taliti, kar se sicer v literaturi dogaja pogosto.
Pesniška zbirka Denisa Škofiča predstavlja poezijo, ki najbolj zasije v motivih rib, jelena in gozda. Lirično in zamolklo obarvana govorica je dodelana in v več primerih inovativna, tako da je avtorjevo seganje v poeziji doseženo. Lahko zaključim, da je poezija v tej zbirki primerljiva s pesmijo Kopriva, ki raste in brsti onkraj mej, z nizanjem (v tej pesmi glagolov), drznostjo in brez omejitev, pri čimer lahko seže še visoko in kdaj lahko zaskeli.