The Beatles: Abbey Road ob petdesetletnici

Piše: Matej Krajnc

Apple/Universal 2019

IMG_9376.JPG

Čas je že bil, da Beatli spet zakorakajo po Abbey Road – ali, še bolje, čez prehod za pešce. Tokrat v nasprotno smer, kot prikazuje fotografija na “dodatkih” rojstnodnevne različice albuma, ki je zdaj abrahamovec in mu seveda čestitamo.

IMG_6866

Če boste kupili rojstnodnevno različico na zgoščenki, lahko izbirate med klasično različico, dvojnim albumom z eno dodano ploščo redkih posnetkov in razkošno različico z dvema ploščama dodatkov, kjer je zraven tudi Blu-Ray. Če pa si boste omislili vinilno različico, je tu klasična, na novo zmasterirana plošča, pa tudi abrahamovska, kjer poleg izvirnega dobite še dvojni vinil z dodatki. Ti prinašajo zgolj dve “novi” pesmi: Goodbye in Come And Get It; obe poznate v drugih različicah, Beatli pa ju na Abbey Road niso uvrstili. Come And Get It je v malce bolj dodelani različici sicer izšla že na kompilaciji Anthology 3,  a tokrat je objavljen studijski demo-posnetek. Potem pa je tu še marsikaj zanimivega s sessionov, kar pridni zbiratelji bootlegov že zagotovo imate, a zdaj je vse to zunaj tudi uradno.

Abbey Road je album, ki je bil dejansko zadnji izpev Beatlov kot banda – Let It Be, ki je sicer izšel pozneje, so z delovnim naslovom Get Back posneli prej. Na plošči Abbey Road se ne sliši, da se Beatli razhajajo ali da se vezi med njimi ohlajajo, ima pa kljub temu nekakšen prizvok (do)končnosti, pri poslušalstvu morda tudi zaradi zadnje pesmi The End, ki ji sicer sledi še čisto kratka Her Majesty. Hkrati je pričujoča abrahamovka morda tudi produkcijsko najbolj spolirana plošča Beatlov, še bolj kot znameniti Narednik Poper. Za nekatere to pomeni tudi, da zveni najbolje od vseh beatlovskih plošč, kar je po svoje res, a nekateri med nami, ki imamo raje malo manj spolirane zvoke, še vedno prisegamo na Please Please Me in Let It Be (Spectorjeva roka se pozna zgolj ponekod). Pa vendar ima Abbey Road nekaj čudovitih “umazanih” trenutkov, denimo Lennonovo bluesovsko psihedeliko I Want You (She’s So Heavy) ali pa McCartneyjev holler Oh! Darling, ki je eden vokalnih vrhuncev plošče in ob njem tiste popolne harmonije iz pesmi Because in Sun King zvenijo samo še pocukrano. Najbolj znameniti trenutek plošče pa bržčas ostaja “venček” na strani B, eksperiment, ki ga je idejno “zagrešil” McCartney, tudi sicer idejni vodja večine beatlovskih alter/avantgardnih glasbenih izletov.

George Harrison je za ploščo prispeval dve pesmi: Something in Here Comes The Sun sta dva avtorska vrhunca pričujočega albuma in sodita tudi med najboljše Harrisonove pesmi vobče; avtorske moči iz obdobja 1968-1970 pozneje ni več uspel obdržati, vsaj ne tako konsistentno. Ringo si je napisal nadaljevanje Yellow Submarine, Lennon pa si je s Come Together prislužil jezo Chucka Berryja, čeprav je šlo zgolj za intertekstualnost in dandanes bi kakršnokoli tožbo o nedovoljeni izposoji zlahka ovrgel na preprostih literarnoteoretičnih temeljih.

Stopimo zdaj z Beatli čez cesto in se ne sprašujmo, ali je “pravi” Paul mrtev in ali tista registrska na hrošču res kaj pomeni. Glasbene in tudi siceršnje lovke daleč sežejo in abraham je dobro izhodišče, da znova ugotovimo, zakaj je tako.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.