piše: Milan Novak

 »Povabilo na kavo«

 

Gordana Vlajić: Krivo mi je

Pesniško zbirko KRIVO MI JE preveva bolečina. Bolečina izgube, neizpolnjene sreče, samote. Pesnica dovoljuje žalosti, da jo od znotraj reže na kose. Še sveži spomini se zabadajo v utripajočo željo po preživetju. In teh osti je mnogo: »Zaista, zaista znam / da se može umirati od tuge. / Kada se u dušu zabadaju / tupi čemeri nedostajanja i / oštri ushiti sećanja.« (ZABELEŠKE SA SALVETA, str. 17) Kratke misli na začetku delujejo kot preludij, ustvarijo klimo za zgodbe v nadaljevanju. V njih zlahka najdemo avtoričino osamljenost, ki kdaj pa kdaj preraste v begajoče slike odhodov v vodo ali sedenja na vrhu stolpnice.

Skozi pesniški jezik Gordane Vlajić se vije preprost izraz, mnogokje si avtorica privošči tudi pogovornost izraza. Zato toliko bolj presenetijo misli in opažanja, ki segajo celo v filozofske teze in razčlenjevanje osebnosti.

In ko se izrazi že na vse načine, šaljivo, z grobostjo, v dialektu, skozi rimo in brez nje, sebe dokončno zapiše in podpiše v pesmi BOL. Dovolj povedano, ravno prav zamolčano.

Ravno prav, da zmoremo razumeti lirične sanje v pesnitvi KAKO JE UMRLA LENKA DUNĐERSKI, ki predstavlja nekak vrhunec opevanja ljubezni v tej zbirki.

Zaključne pesmi pravzaprav presenetijo. Hrepenenje za nečim/nekom, ki je vseskozi prisotno, se neopazno umakne odkritemu poželenju, želji po zbližanju. V stilu velikega finala Ravelovega Bolera, z glasnimi besedami in močnimi izrazi, brez pajčolana, ki bi prikril prej s prefinjenim besednjakom ogrnjeno misel, pesnica, kot v dialogu z ljubljenim, odkrito izrazi to osnovno življenjsko potrebo: biti ljubljen.

Pesniška zbirka KRIVO MI JE je nemara lahko tudi povabilo na kavo. A morate imeti radi hladno kavo. Saj vas bodo pesmi prav gotovo posrkale vase.