Piše: Matej Krajnc

Ghosteen Ltd. 2019

Cave je napisal svojo pravljico. Nič čudnega torej, da se sliši kot grozljivka. Po sinovi smrti je moral znova zgraditi svoj odnos do sveta, kar je razumljivo, a album Skeleton Tree ni bil tako tragičen kot preprosto enoličen, izgubljen, kar je tudi razumljivo. Seveda ne gre dvomiti v resničnost Cavove bolečine ali jo na kakršenkoli način degradirati – kje pa. Gre zgolj za to, da je Cave očitno dokončno postal obrtnik in da se to pozna; bolečine ne zna več prepričljivo kanalizirati v občutek in odkar hodi v pisarno, kot pravi, je to točno to – hodi v pisarno. Nova plošča je nekakšna Caveova dežela lepote in bolečine, ki nosi na sebi zgodbe/pravljice otrok in staršev, kot je sam povedal … Te njihove bolečine, strahove in lepote bi Cave leta 1984 ali 2001 povezal v čisto drugačno pravljico. Tudi v lepo grozljivko (oksimoron, a kaj potem!), vendar v takšno, da bi mi vstali lasje na glavi. Ker bi mu verjel. Zdaj z njim čutim, vendar mu ne verjamem več. Preveč “izdelan” je, preveč nasilno konceptualen, da bi mu veljalo zares verjeti. Tako je pričujoči album lahko lep izdelek, kar tudi je. Lahko je strašljiv izdelek, kar tudi je. Cave je iz prvinskega glasbenika že zdavnaj postal intelektualec, kar načeloma ni nič slabega, a čisto preveč se trudi, da vključuje vse “visoke” reference, ki se mu zdijo primerne. Lepo, da jih pozna, a ne kontekstualizira jih prepričljivo. Leviatane poznamo. Kresničke tudi. V Cavovih pesmih imajo malce daljše zobe (in luči), pa preveč so poštirkani/e, da bi se jih res bali. In gozd je lep, a se ga ne bojimo. Samo zmrazi nas, ker je prislovična Cavova samota še vedno prisotna, samo ukročena je. In ko v Bright Horses obnavlja klavirske pasaže iz Into My Arms, je prav tako že prepozen.

Vsaka Cavova plošča je sicer še vedno dobrodošla, četudi gre za zgolj še eno poglavje v opusu. In razumem tudi kritike, denimo The Guardian, ki je albumu Ghosteen podelil veliko zvezdic. Cavova nova glasba je navzven veličastna (in verjamem, da je takšna tudi v najtemnejši Cavovi globini, ki je ni zmogel umetniško zares učinkovito kanalizirati navzven, zato je izbral zgolj ambient) in nekolikanj drugačna od tistega, kar počne sicer. Pa vendar: mar to zadnje res drži? Nismo nekaj podobnega zaznali že na nekem drugem Cavovem dvojnem albumu, le da smo tam srečevali klavnice, svetnike in podobno? Tale album pa Cave (znova) začne z aluzijo na Elvisa. In druga plošča, eksperimentalna, se enostavno preveč vleče tam, kjer bi morala pritegniti, da bi ji prisluhnili. Cave kot pisec petnajstminutnih melodij nam nima povedati česa bistvenega. Tisti, ki imate radi ambientalno glasbo, boste morda menili drugače. Prav. A težava je tudi z besedili, ker se zdi, da je Cave vse to že povedal, in to spretneje, nekje drugje. Klišeji so manj zoprni kot pri Springsteenu, a jih je vseeno preveč. Vse to smo že brali. Kot je svoj čut za eksperimentalno prozo izpel z Oslico in z Zajčijem ugotovil, da pravzaprav ni pisec “običajne” proze, tako tudi z ambientom in pogrozljivljenimi uspavankami v sanjskih, pravljičnih svetovih, ki so sicer čisto legitimni, a dandanes že tako zelo izpeti in dolgočasni, nima več česa bistvenega početi. Album bomo seveda še poslušali … ali pa morda tudi ne. Če ne bomo mogli spati in bomo hoteli eksperimentalni ambient, si bomo zavrteli Milesa Davisa. Ali pa Delia’s Gone.