Jerry Lee Lewis at Sun Records: The Collected Works

Piše: Matej Krajnc

Bear Family 2015

bcd17254cyy

Morda ste leta 1983 pri založbi Charly Records kupili zbirko dvanajstih plošč The Sun Years. Morda ste šest let pozneje pri Bear Family kupili zbirko osmih zgoščenk Classic. Morda pa ste hoteli še več in ste si leta 2015 privoščili tole zbirko. Če je tako, imate (za zdaj) vse, kar je Killer izustil pri založbi Sun. Med letoma 1956 in 1963 je posnel ogromno gradiva, med drugim legendarne pesmi, ki stojijo na začetku nove glasbene in družbene dobe – rokenrola. Uspešnice, kot so Whole Lotta Shakin’ Goin’ On, Great Balls Of Fire, Breathless in High School Confidential najdete na vsaki spodobni kompilaciji rokenrolovske glasbe, Jerry Lee pa je pri založbi Sun, tako pravijo, posnel svoja najboljša dela. Ta trditev je seveda relativna: zagotovo je posnel svoja najbolj odmevna in najpomembnejša dela, a njegova kariera še traja in pri založbi Smash/Mercury je konec šestdesetih in v sedemdesetih prav tako zabeležil nekaj vrhunskih posnetkov, ki pa niso dosegli razvpitosti njegovega dela pri založbi Sun. Zdi se, da tudi zato, ker je bilo sredi petdesetih njegovo delo tako sveže in drugačno. Nato je prišla zgodba z mladoletno soprogo in ga za nekaj časa odstavila na stranski tir. Tudi sam Killer je s svojim načinom življenja precej prispeval h kontroverznosti svoje življenjske zgodbe. A bržčas bo najbolj držalo, da so fantje pri založbi Sun sredi petdesetih pač in dejansko orali ledino. Ker pred njimi česa takega ni še nihče počel. Za to ledino so vsi do zadnjega plačali ceno: Elvis, Cash, Perkins, Jerry Lee … Še najmanj pravzaprav Roy Orbison, ki je po duši bil vedno nekje drugje, kar se je najbolj pokazalo po letu 1960, in je še najmanj sodil v to družbo. A vendarle: Killer je edini preživel. Pa ne zgolj zato, ker je tak, kot je. Imel je tudi srečo. Tako to gre.

Pričujoča kraljevska zbirka na osemnajstih zgoščenkah zbira njegovo zgodnje delo. Pomeni dopolnitev že omenjene zbirke Classic, ki je bila do izida pričujoče ultimativna zbirka Lewisovega obdobja pri Sun Records. Pričujoči so dodali dve trdo vezani knjigi z eseji, podatki in fotografijami, precej tega je do zdaj še neobjavljenega. KIllerjevi zgodbi sledimo od prve male plošče Crazy Arms do zadnjega sessiona leta 1963, preden je presedlal k Smashu/Mercuryju. V tem obdobju je poleg že znanih uspešnic posnel vse vrste standardov; pop, jazzovskih, bluesovskih in countryjevskih. Včasih se zdi, da je poznal vsako pesem, ki je bila kdajkoli napisana in da jo je znal tudi obrniti po svoje. Odkopal je dvajset, trideset in več let stare pesmi, spirituale, jazzovske salonske popevke. Vdihnil je novo življenje v že utrujene pesmi, kot denimo Sweet Georgia Brown, Carry Me Back To Old Virginy in I’m Throwing Rice. Ves čas je trdil, da Elvisov talent ni nič posebnega in se neustrašno loteval njegovih uspešnic: Jailhouse Rock, Don’t Be Cruel, Hound Dog. Ko se je zdelo, da iz starega neworleanskega nabožnega marša When The Saints Go Marchin’ In ne more nihče več iztisniti ničesar novega, je dokazal, da ni tako. In dobro je vedel, kaj je všeč najstnicam. Obenem je v izvedbah countryjevskih in bluesovskih pesmi iz raznih virov dokazoval, da je precej več kot zgolj arogantni razbijalec klavirskih tipk: You Win Again, Big Legged Woman, C. C. Rider. Glasba zanj ni bila rockabilly, country, blues, pop, pač pa pesem, ki jo je pobral in pregnetel. Vse to je še kako jasno, ko se poglobimo v njegovo zgodnje obdobje.

Kdo ve, če je pričujoča zbirka res zadnja beseda o Killerjevi najbolj kultni muziki. Za zdaj vsekakor je in tudi dokumentarno gradivo je neprecenljivo. Za vse to je treba plačati, a to ni nič novega. In to je pri vsej stvari pravzaprav še najmanj pomembno.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.