Razstava Jureta Kralja v Narodnem domu Maribor

Piše: Sara Nuša Golob Grabner

Prvega oktobra 2019 se je v prvem nadstropju Narodnega doma v Mariboru odprla razstava fotografij mariborskega fotografa Jureta Kralja.

Kralj je samouk, ki je svojo umetniško kariero vztrajno in samozavestno gradil od samih temeljev navzgor. Je človek, ki se ne zadovolji z eno samo potjo skozi življenje, zato se je odločil, da bo s svojo umetnostjo pripomogel k spreminjanju sveta na bolje. Z vsako prodano umetnino donira del zaslužka različnim dobrodelnim organizacijam. Sodeluje v projektih, ki pomagajo tako ljudem kot tudi živalim in sam se opiše kot strastnega prostovoljca. Med svoje največje fotografske dosežke šteje  dve razstavi v tujini, in sicer v Amsterdamu in Milanu (2018) ter prvo v tujino prodano fotografijo, ki je svoj novi dom našla v Franciji.

Fotografska razstava nas pričaka kot 12 na platno natisnjenih fotografij razporejenih v polkrogu in počivajoč na slikarskih stojalih, kar daje občutek, da vstopamo v atelje, v sam umetnikov ustvarjalni proces. To doprinese k intimnemu ozračju razstave in zmožnosti obiskovalca, da se zlije s fotografovo vizijo kot radoveden opazovalec, prisoten v svetu drugega človeškega bitja, ki nam je z vsako ogledano fotografijo bližje.  Fotografska razstava sestoji iz fotografij, ki segajo od narave do konceptualnih podob in je naslovljena z avtorjevim imenom, s čimer nam daje vedeti, da je avtorjev cilj, da celostno predstavi razpon svojega ustvarjanja in različne dele svojega portfolia. Intuitivno bi jih lahko preprosto razdelili na barvne in črno-bele, a kljub navidezni naključnosti nosijo med sabo subtilne povezave. Prva fotografija je bližnji posnetek leva, ki nas s svojo kraljevsko navzočnostjo (prikladno imenu fotografa) sprejme pri vstopu v galerijski prostor. Za tem se fotografije (kljub temu, da ne stojijo urejene po tem vzorcu) povežejo v štiri skupine.

Najbolj zgovorne so fotografije, ki se posvetijo stanju človeka. V vseh sta navzoča tesnoba in občutek prisiljenosti bivanja v svetu, ki tako ali drugače prispeva k občutku zatiranja. Avtor se prikaza notranjega nemira loteva s temnimi toni črno belega spektra in s simboliko roke, ki sega prek takšne ali drugačne ovire, onemogočena, da bi segla do tega, kar si želi. Prikaz predmetov, kot sta plinska maska in strmoglavljeno letalo, nam nastavi srhljivo ogledalo celotnega človeštva in stoji v močnem, a komplementarnem kontrastu s prej omenjenimi fotografijami, ki govorijo o individualni notranji stiski.

Fotografije, ki prikazujejo mesto Maribor, se osredotočijo na podobe, ki so vsakemu Mariborčanu izjemno blizu in domače: most, kolesar na njem, Velika kavarna. Posnetki, ki so daleč od turističnega dojemanja mesta, nam dajo vedeti, da je avtor pretkan z mestom, in da se vanj obrača kot del njega, ne kot zunanji obiskovalec, ki bi kradel klišejske prizore. Dehtijo z nežnim, a jasnim čustvom osamljenosti osebe, ki se distancira od pričakovanega in nam rojstni kraj pokaže iz kotov, ki so videni, ko pogledamo stran od očitnega in prepustimo, da je naše dojemanje znanega sveže.

Dve barvni fotografiji morja se izogneta označitvi motiva kot ponavljajočega v fotografski umetnosti, s tem da jasno pokažeta česa ni, namesto, da bi se osredotočili na to, kar je. Ni pričakovane tople rumene mivke, ni pomola, nosilci pokonci držijo le prazno nebo. Ustvarjalčeva pripoved je jasna prav v tej praznini.

Razstava se zaključi s dvema konceptualnima, prevladujoče črno belima posnetkoma, z akcentom na edini izstopajoči – rdeči barvi. Na eni fotografiji je rdeče obarvan dežnik, na drugi plašč. Ne moremo mimo pravljičnih konotacij teh dveh motivov. Dežnik, zamegljen za  dežnimi kapljami, nas preslika v scenarij, kjer glavna junakinja žari od življenske sile sredi turobnega mesta. Ženska, oblečena v rdeč plašč s kapuco, ki se podaja po stopnicah na vrt in za vrtom v gozd, je Rdeča kapica, ki pa ni prikazana v podobi junakinje iz primerno razredčene otroške zgodbe, temveč nad njo bedi duh vseh ostalih poglobljenih interpretacij pravljice, ki služi kot svarilo mladim ženskam, naj se ne podajo v gozd, v svojo neomejeno divjino, naj ostanejo ubogljive in varne, a Rdeča kapica se poda prav tja, kjer najde svojo bit, se z njo sooči in se za njen obstoj bori.

Jure Kralj je umetnik s širokim ustvarjalnim opusom in z razstavo v Narodnem domu Maribor se nam predstavi kot tehnično in konceptualno dovršen fotograf, ki se ne omejuje z eno temo, enim motivom, eno potjo. Njegova glavna motivacija je podrobno raziskovanje večih plasti sveta prek svojega izbranega medija, s tem pa nam v vsakem svojem umetniškem delu nudi vpogled v svoje notranje dogajanje, ki je bogato in vredno vizualnega prikaza. Susan Sontag v knjigi O fotografiji zapiše, da  zbirati fotografije pomeni zbirati svet in Kralj ga zbira integralno in nepodrejeno.

 

Razstava bo na ogled do 21.10.2019

_JKW6979IMG_20191004_113529received_386433532032519received_403664700332478received_2540731916158370

Fotografije: Jure Kralj 

JURE KRALJ TRGOVINA 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.