ZAVESA
Barvne nogavice, ki jih imam samo za doma,
da se z njimi nagnem skoz okno,
morda opoldne, morda malce pozneje,
kakor se mi pač zahoče,
ne igrajo nobene vloge v času kosila,
nobene, če grem v gledališče,
prav nobene, če se odločim, da bom brez njih,
kar je drzno in osvobajajoče.
Noben gentleman ni, kričijo,
nogavice so zato, da se ne vidijo gležnji,
da se lahko smejiš tistim, ki jih nimajo,
da lahko z njimi na nogah poslušaš Beatle;
da si lahko preostanek života
ogrneš z zaveso iz tvida,
ki se spremeni v voščeni prt, če je tako namenjeno,
da so nekatere stvari voščeno zakrite.
Kaj pa, če zavesa noče sodelovati?
Kaj pa, če se že zjutraj pred vrati pojavi odbor
nekakšnih žena, ki znajo zapeti Ave verum,
ne vejo pa, da se moda spreminja?
In kaj, če semaforji zažgolijo
lepo razgaljeno pesem
in za trenutek ugasnejo vse tri luči
in zamrmrajo: k vragu še disciplina!?
Barvne nogavice, ki jih imam samo za doma,
da se z njimi nagnem skoz okno,
morda opoldne, morda malce pozneje,
kakor se mi pač zahoče,
ne igrajo nobene vloge v času kosila,
nobene, če grem v gledališče,
prav nobene, če se odločim, da bom brez njih,
kar je drzno in osvobajajoče.
Kar pada z dreves, ni zame.
Kar na drevesih raste, še manj.
Nočitev plačam, taksista tudi.
Dam mu napitnino, čeprav je neotesan.
Sprehod po petih pločnikih ne škodi.
Po petem grem najprej, po tretjem sploh ne grem.
Iz žepa vzamem stekleničko.
Kaj imajo torej pločniki s tem?
Zunaj je vedno drugače.
Hiše se rahlo priklonijo, kot salonske dame.
Nočitev plačam, zajtrk tudi.
Kar pada z dreves, ni zame.
VONJ PO DOMU
Psice pridejo v leta.
Seliti se bo treba.
Dimniki se nagnejo precej nepriljudno.
Zebe jih, če letni čas zamudi.
Jesen ima plašč iz gorteksa,
stara je, a solidno hodi.
Piše besedila za popevke.
Rada bi, da bi jih uglasbil Alfi Kabiljo, a Alfija Kabilja ni.
Precej nesrečno zgodbo
je treba zaviti v usnje.
Usnje je treba vreči v reko.
Kaj pa reke vedo!
Kantavtorji na njihovih nabrežjih
snemajo amaterske videospote,
prijazni so, kooperativni,
pred večerom bolj malo jedo.
Seliti se bo treba,
psice so že v letih.
Kamilice ne pomagajo več,
treba bo najti kaj močnejšega.
V dimnikih so našli
sveženj apokrifnih romanov.
Jeseni se slabo piše.
Eh, jebat ga!
Grizem. Vidim, kje je
razpoka v steni.
Dim iz ušes zašklepeta.
Ne bojim se jeseni.
Ura s kukavico zblazni.
Opeko je treba zazidati.
Grizem. Vidim, kako je.
Vem, kako ni.
PODLOGA
Prekrižam noge. To je postopek,
s katerim sem v hipu korak pred drugimi.
To je začetek, ki vselej obeta.
A prsti mi zmrznejo.
Rad bi jih imel več. Tako bi jih
lahko substituiral.
Misel je dobra. A prostoru, v katerem sedim,
ni kaj dosti mar za to.
Oči so uprte vame. Primem za kljuko,
ki se je sicer nočem dotakniti.
Kdo ve, kdo je pljunil nanjo.
Kdo ve, če ni še vedno tam.
S prekrižanimi nogami ne morem vstati,
a se da tudi drugače.
Radi te imamo, mi šepetajo prsti.
Vem, šepnem nazaj. Tudi jaz vas imam.
NEVARNOST PRIVOZNIH POTI
Izpustili smo polže.
Dali smo jim žive meje.
Dali smo jim solatne vrtove,
eliminirali nevarnost privoznih poti.
Kar je lepo, traja večno.
Kar ni lepo, ne ubija.
Povejte, gospa, ste tudi vi mar
kdaj pogledali polžem v oči?
Družno smo zarohneli.
Bilo je čudovito.
Brali smo Thomasa Manna, Tatjano Jamnik,
Kardelja in Woytilo.
Kar je lepo, traja večno.
Kar ni lepo, ne ubija.
Povejte, gospa z ohridsko rezino v žepu,
vam je kdo storil silo?
Izpustili smo polže.
Dali smo jim žive meje.
Dali smo jim solatne vrtove,
eliminirali nevarnost privoznih poti.
Kar je lepo, traja večno.
Kar ni lepo, ne ubija.
Povejte, gospa, ste tudi vi mar
molili Sveti angel ob dveh na obvoznici?
Stavo smo izgubili,
a izgubili so jo tudi vrtovi.
Izgubile so jo tudi žive meje.
Tako bo, dokler bo živel en sam polž.
Kar je lepo, traja večno.
Kar ni lepo, ne ubija.
Povejte, gospa, se je tudi vam kdaj zazdelo,
da vidite Freda Astaira, pa je bil Grega Repovž?
Izpustili smo polže.
Dali smo jim žive meje.
Dali smo jim solatne vrtove,
eliminirali nevarnost privoznih poti.
Kar je lepo, traja večno.
Kar ni lepo, ne ubija.
Povejte, gospa, ste tudi vi mar
kdaj pogledali polžem v oči?
ŽENSKA Z ŽABO
Ženska z žabo hiti.
Rada bi imela psa.
A psi ves čas lajajo,
Slovenski oktet pa reglja.
Rada bi šla po stopnicah,
a z žabo ne sme.
Pes bi šel po stopnicah sam,
trdijo ljudje.
A ljudje ne marajo žab.
Nikogar ne marajo.
Pse dajejo na povodce.
Grobo jih vlečejo.
Ženska z žabo pa
nima časa za te stvari.
Preklinja Josipa Stritarja.
Odpira dežnik. Hiti.
HOSTEL
Če izgubljam smisel za humor,
naj ta vsaj nekje prespi.
V hostlih ni več prostora.
Tudi v gostilnah ga ni.
Držim palec navzgor, a kaj,
ko je veter stoprav premočan.
Dežuje, pravijo. A dežuje vedno.
Včasih bolj, včasih manj.
In cele garniture vlakov
si pripovedujejo slabe šale.
Iztirile bodo po dveh postajah.
Ne bodo se več smejale.
Če izgubljam smisel za humor,
naj ta dobi vsaj vozovnico zastonj.
Glas avtobusov usmerja misli
na imaginarni peron.
Držim palec navzgor, a kaj,
ko je veter stoprav premočan.
Dežuje, pravijo. A dežuje vedno.
Včasih bolj, včasih manj.
KUZLA ALI ČAS ZA ISKRENOST
“Če bi se ljudje pozdravljali z božanjem po riti,
bi bil svet lepši.”
Sprehajalne poti bi morda premislile o blatu.
Parki bi menda hitreje ozeleneli.
Tako pa se pozdravljamo z udarci na gobec,
pod pazduhami imamo pritikline.
Gledamo festivale. Glasujemo po telefonih.
Slepi smo in ostareli.
Prav je tako, pravijo,
prav je tako.
Zvonovi bijejo še samo v sinkopah,
tak je nov vzorec sveta.
Ne poznam nikogar, ki bi v njihovi družbi
kdajkoli pomislil na melodijo po želji.
Gobci imajo perspektivo, slišim.
Trgujejo s slino.
Nisem na cesti, da bi si ogledoval fasade.
Ne glej me, kot da te kdo pretlakuje. Odpelji!
Prav je tako, ponavljajo,
prav je tako.
Gotika me ne gane.
Jonski in dorski stebri tudi ne.
Če misliš, mi daj eno na gobec,
jutro je.
“Če bi se ljudje pozdravljali z božanjem po riti,
bi bil svet lepši.”
Sprehajalne poti bi morda premislile o blatu.
Parki bi menda hitreje ozeleneli.
Tako pa se pozdravljamo z udarci na gobec,
pod pazduhami imamo pritikline.
Gledamo festivale. Glasujemo po telefonih.
Slepi smo in ostareli.
Prav je tako, pravijo,
prav je tako.
BELE ŽIVALI SO ZELO POGOSTO GLUHE
Glasovi škripajo.
Škripanje škreblja.
Palice imamo in naočnike.
Korajža velja.
Gledamo z belim.
Širokokotna belina.
Gibljemo se počasi,
počasneje kot zgodovina.
Glasovi škripajo.
Oglušijo. Docela.
Palice imamo in naočnike.
Perspektiva je bela.
ŽIVLJENJE Z DOLGO RDEČO NITJO
Osamljeni starci
pišejo dnevnike.
Zakopljejo jih tik pred smrtjo
pod eno od kock sredi ulice.
Ljudje hodijo po njih.
Čvekajo.
Ne bojijo se starosti.
Alibi imajo.
Spomini osamljenih starcev
jih izpod kock grabijo za meča.
Grgrajo: življenje je vrtiljak.
Dolga nit je rdeča.