Piše: Matej Krajnc

Craft Recordings 2019

Monster bi bil najbrž tudi danes moj najljubši REMovski album. Z bendom se družim od leta 1988, ko sem v Glasbeni mladini prebral zapis o takratni plošči Green in jo tudi iztaknil v eni od mestnih prodajaln plošč in kaset. Potreboval sem nekaj časa, da se je usedla, bila je nekolikanj prenenavadna za tipa, ki je takrat domov prinašal plošče Elle Fitzgerald, Counta Basieja, Louisa Armstronga, Roya Orbisona, Elvisa, Toma Pettyja in Plattersov. Sicer že pošteno navlečen na Beatle, Stonese in Kinkse sem Green docela osvojil šele v gimnaziji, ko je bend prešel v nekolikanj drugačen zvok na ploščah Out Of Time in Automatic For The People, s katerimi jih je spoznalo najširše občinstvo, leta 1994 nadvse presenečeno nad ostrino zvoka na Monstru. REMovci so takrat že tretjič zelo prelomno raziskovali nove zvoke – od prvih alter plošč s primesmi byrdsovskega jinglanja preko albuma Document, ki je bil vmesni člen med folkrockovsko-alterrockovsko zvočnostjo zgodnjih plošč in eksperimentalnostjo Greena – ta je bil spet vmesni člen med njihovim zvokom osemdesetih in prihajajočo akustičnostjo zgodnjih devetdesetih – so REM vedno znova zahtevali poslušalca, ki bo bodisi šel z njimi v najrazličnejše pokrajine, tudi sprva na videz neprehodne, bodisi jih bo zapustil.

Monster je bil ena takih ključnih točk. Če bi po Automatic bend naredil še eno “tiho” ploščo, bi jim bržčas očitali “unovčevanje formule”, kar bi bilo komu drugemu čisto ok, njim pa ne … na tak način bi verjetno ostali bookmark devetdesetih, ne pa en največjih sodobnih rock bendov, ki je kariero raje končal, ko še ni začel izgubljati poslušalcev in ko še ni postal parodija samega sebe in “greatest hits” mašina na neskončnih štadionskih turnejah za “almighty buck”. Ne, za kaj takega so bili REM preveč samosvoji, a hej, a ni hec: ko je izšel Monster, so jim nekateri kritiki, ker niso vedeli, kam naj jih zdaj postavijo, očitali prisiljeno poostrovanje zvoka, da bi šli v korak z grungeom, hkrati pa ponavljanje baladne formule iz Everybody Hurts v pesmi Strange Currencies. REMovci so vse take seveda jebali v glavo, načrtno, album pa so poimenovali “naša glam-rock plošča”; če ste poslušali njihove zgodnje plošče, potem veste, da je prihod grungea zanje pomenil vrnitev domov, na znano ozemlje, ki so ga začeli raziskovati na povsem svoj način, z eksperimentom, od na videz klasične punkovske kitarijade v pesmi What’s The Frequency, Kenneth do nenavadne Tongue, ki je še posebej dvigovala prah, češ, kaj neki zdaj počenja Stipe?! Cvili? In to naj bi bilo edgy? Ne, ne, Monster je marsikomu silno belil glavo, ko pa so REM oznanili, da gredo na turnejo, so ljudje poskočili, saj od konca osemdesetih z izjemo nekaterih posameznih nastopov (MTV Unplugged ipd.) fantje sploh niso turnejali. Ko je Kennetha na lestvicah zamenjala Bang And Blame, je postalo jasno, da so se negodovalci ušteli, a plošča je takrat že prešla v kolektivno zavest grungeovske generacije, kjer je pristala še naslednja, potem pa so se tudi v REMovskem taboru začele težave, kam in kako in kaj, ko je odšel bobnar Bill Berry.

Težave so se sicer pojavljale že pri Monstru, zlasti zdravstvene. Vsi člani benda so jo med turnejo na tak ali drugačen način skupili, Berry še najbolj z anevrizmo, ki je bila tudi odločilna točka za poznejši umik s scene. A plošča ima še danes silen čar, nekakšen generacijski jinx, morda še močnejši od proslule Automatic. Vsaj zame; moja generacija je, ko je plošča izšla, začela študirati, kaseto sem kupil v Maxi marketu, jo prinesel domov, ugotavljal, če mi je všeč, kar zdaj počnejo … Stipova bolečina v Let Me In, pesmi, posvečeni preminulemu Cobainu, duhovitost Crush With The Eyeliner, domačnost Strange Currencies, tremolovska kitarijada v Bang And Blame, odbitost Tongue, pravoverna rockerska perfidnost Kennetha in Star 69 … Ko zdaj poslušam jubilejno izdajo ob 25-letnici izida, ne rečem klišejsko “O fak, 25 let!”, ampak se nasmehnem: dobrodošli spet v kraljestvu medvedje glave! Če kupite deluxe-različico, dobite célo zgoščenko neizdanih zadev, ki jih je vredno slišati; zanimivo je, da so nekateri demo-posnetki  in prve različice nastali v precej bolj nenašpičenih zvočnih podobah – zanimivo, ne pa nepričakovano. Tudi nekaj koncertnih dodatkov sodi zraven. Če se boste zadovoljili z manj drago dvojno zgoščenko in različico na vinilu, boste dobili remiksan in remasteriran album; in remiksi ponekod dejansko predstavijo te pesmi v nekolikanj drugačni luči, kot bi album poslušali prvič, a vam je vseeno že znan. Četudi nobena pesem ni dosegla razvpitosti Losing My Religion in Everybody Hurts, ima album neverjeten čar, kitarski šarm, ki poseka akustično intimo predhodnikov. Še vedno je  najbrž najbolj cajtgajstovski album REM. Če tudi sami mislite tako, potem prav. Če ne, tudi prav. Včasih velja tudi: važno je poslušati, ne tuhtati. In poglejte, katero kitaro igra Buck v videu Bang And Blame. Ha ha ha!