ZEMLJIŠKO GOSPOSTVO BISTRIŠKI GRAD LETA 1754

Spoznanja na podlagi analize terezijanskega popisa zemljiškega gospostva Bistriški grad iz leta 1754 

Popis podložnih imetnikov hiš zemljiškega gospostva Bistriški grad je bil končan 19. aprila 1754 v redakciji takratnega gospoščinskega upravnika Janeza Gašperja Bubitscha (Bo(u)biča). Uradni pečat in podpis okrožnega glavarja Jožefa/Joseph pl. Furenberga je dobil tri dni pozneje, 22. aprila. Tedaj je bilo gospostvu podložnih 486 hišnih gospodarjev. Zabeleženih je bilo 34 naselij v širši mestni okolici oziroma območjih njihovih vinogradniških goric (iz: gora, nem. Berg). Glede na število popisanih hiš je bilo bistriško gospostvo eno večjih na prostoru celjskega okrožja. Tedaj je bilo v lasti Ignaca Marije II. grofa Attemsa.

slika 10.JPG

Slika 1: Grad Slovenska Bistrica z grajskim parkom okrog leta 1700, bakrorez po G. M. Vischerju (vir: foto arhiv Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica)

Zemljiško gospostvo predstavlja »hrbtenico ustavnega, civilno-, kazensko-, upravno- in procesnopravnega, socialnega in gospodarskega življenja v tisočletnem obstoju«, navajata Holcman in Horvatova. Bilo je eno izmed nosilcev oblasti v deželi – deželne, mestne in cerkvene. Posamezni nosilci oblasti niso bili omejeni zgolj na eno specifično funkcijo. Kot primer lahko navedemo deželnega kneza, ki ni bil le deželni gospod, temveč hkrati tudi zemljiški gospod mnogih gospoščin, mestni in trški gospod številnih deželnoknežjih mest in trgov, ter odvetnik nad izbranimi cerkvenimi institucijami. Pristojnosti zemljiškega gospoda so izhajale iz oblasti nad zemljo in nad neposrednimi proizvajalci – kmeti v posamezni deželi. Gledano tako je bilo zemljiško gospostvo zato samo po sebi oblast, vendar samo kot en člen znotraj dežele. Lahko bi dejali, da je v današnjem pogledu za podložnike predstavljalo nekakšno državno oblast.[1]

Zemljiški gospod je bil avtonomen in je imel vsaj nižjo, če ne tudi višjo sodno pristojnost, ter je praviloma bil član deželnega plemstva. Njegova pravna pristojnost nad zemljo podložnikov se je kazala v pravici rubeža v primeru neporavnanih dajatev ter izvajanju sodne oblasti. Vzajemnost med zemljiškim gospodom in podložniki je zajemala:

  • Večo: kot sredstvo, ki je s pomočjo običajnega prava ob navzočnosti zemljiškega gospoda ali njegovega zastopnika s pomočjo vprašanj in odgovorov urejala nepravilnosti.
  • Sodstvo: kjer je zemljiški gospod sodnik, prisedniki pa stanovski tovariši obdolženega; za hujša kazniva dejanja se je izvajalo visoko sodstvo, skladno z deželnim pravom v okviru deželskega sodišča, ki je izrekalo tudi smrtne kazni, manjši prekrški pa so se obravnavali v okviru nižjega sodstva, skladno z običajnim pravom na veči.
  • Upravljanje storitev podložnikov (tlaka) pri gradnji gradov, cest in mostov.
  • Dajatve: v naturalijah in tudi posebne.
  • Obrambo in policijo: zemljiški gospod je lahko prisilil svoje podložnike v vojaško službo; ne le za potrebe obrambe, temveč tudi v primeru fajde.[2]

Svoboda podložnikov je bila omejena – v smislu »priklenjenosti na grudo«; niso se mogli prosto gibati in so bili pravno vezani na zemljiškega gospoda. Podložništvo se je torej izvajalo v obliki gmotnih bremen (tlaka, dajatve) kot tudi omejitvi osebne svobode. Slednja je predstavljala omejitve prostosti pri poroki, preseljevanju, izbiri poklica, obvezno opravljanje določenih služb na gospodovem dvoru (še posebej je to veljalo za sirote podložnikov).[3]

Zemljiški gospod je imel pristojnosti s področji naborništva, objavljanja odredb in nadzorom nad izvrševanjem norm, nadzorom nad šolo, notranjimi zadevami in policijskimi pristojnostmi (varnost, nravstveno stanje, zdravstvo, skrb za uboge, obrt, posli, požarna varnost), pobiranjem davkov (stanovskih, deželnoknežjih) ter kazenskim pravnim sodstvom (pristojnost ločevati med kazenskimi in upravnimi postopki). Sodišča pri zemljiških gospostvih so v zvezi s sodnimi pristojnostmi do podložnikov v osnovi imela le civilno sodstvo, v nekaterih primerih pa tudi kazensko.[4]

Fevdalni agrarni obrat zemljiških gospostev je bila huba (starejši izraz za kmetijo). Prvotno je bilo podložniku podeljeno toliko zemljišča, da je od njega lahko normalno živela njegova družina. Začetki zgodnjega kapitalizma, naraščanje prebivalstva in s tem povezano pomanjkanje kmetijskih zemljišč od sredine 15. stoletja, pa so vzporedno povzročili postopen razpad hubnega sistema in pospešeno razslojevanje podložnikov. Tedaj so hube začeli deliti v tričetrtinske, polovične in četrtinske. Obveznosti podložnikov bi zato naj bile ustrezne velikosti hub; vendar so običajno bile večje.[5]

Zemljiški gospod je načeloma imel več koristi, če se huba ni delila. Cela huba, ki jo je obdelovala ena družina, mu je običajno prinašala več viškov, kot bi mu jih dve polovici, na katerih bi delali dve družini. Delitev je odobril le, če ni znižala njegovih prihodkov. Drugačna situacija je bila v bližini mest, kjer se je lahko podložnik deljene hube za dodaten vir zaslužka ukvarjal še s kakšno obrtno dejavnostjo.[6]

Zemljiškemu gospodu so bili podložni tudi ljudje, ki niso živeli na hubi. To so bili tako imenovani osebenjki (osebenjstvo je izraz za različne sloje podeželskega delavstva). Izraz je nastal iz dejstva, da ta človek živi »ob sebi«, od svojega dela, a ne na svoji hubi, torej ne od obdelave svoje kmetije. Pojav omenjenih slojev je bil povezan s ponujeno možnostjo opravljanja dninarskega dela, naraščanjem števila prebivalcev in zapolnjenostjo podeželja s hubami. Med osebenjke uvrščamo kajžarje ali kočarje, vinogradniške kajžarje, gostače in viničarje.[7] Vsi omenjeni se pojavljajo tudi v obravnavanem popisu.

Kajžarji/kočarji so bili imetniki majhne kajže/koče in malo zemlje okoli nje, stoječe na območju večje kmetije. Vire zaslužka so iskali v dninarstvu, obrtnih dejavnostih, tovorništvu in podobnem. Niso bili gibljiva delovna sila, saj jih je njihovo nepremičninsko premoženje, čeprav majhno, vezalo na domači kraj. Običajno so izvirali iz potomcev pridvornih hlapcev ali pa so bili sinovi in hčere kmetov, ki so jih odslovili s kmetije. Sloj kajžarjev je nastal potem, ko so od zemljiškega gospoda dobili dovoljenje, da ogradijo del kmetije in si tam postavijo hišo, vrt ter morda tudi njivo. V nekaterih primerih pa so kmetje, prav tako z gospodovim privoljenjem, otrokom odstopili del kmetije za kajžo. Kajža je načeloma bila neodvisna od kmetije, iz katere je izhajala.[8]

Gostači so živeli kot najemniki. Najemnino so plačevali z delom, zaslužkom od obrtnih dejavnosti, s tovorništvom ali  trgovanjem. Svoje zemlje za obdelovanje niso imeli, so pa morali tri dni v letu za zemljiškega gospoda opravljati beraško tlako (Bettelrobat).[9]

Vinogradniški kajžarji so bili člani uživalno-lastniške skupnosti. Imeli so gorske vinograde, ki so nastali na novo izkrčenem območju izven vaških obdelovalnih zemljišč, in to v lasti ali tudi hkrati v najemu. Zaradi ugodnejših naravnogeografskih razmer so pogosto ležali na južnih pobočjih vzpetin. Nastali so, ko se je zemljiški gospod (lastnik gozdov) odločil izkrčiti gozdne površine in jih preurediti v vinograde ter jih razdeliti med posamezne interesente. Zaokrožen kompleks izkrčenih in na pasove razdeljenih vinogradov se je imenoval gora. Vzporedno z omenjenim procesom so na teh območjih začele nastajati tudi zidanice. Za vinogradniški delež se je lahko potegoval kdor koli – tako meščani, plemstvo in duhovščina kot tudi kmetje. Slednji so vinograde običajno obdelovali sami; višji družbeni sloji pa so si v ta namen priskrbeli svoje podložnike ali najemno delovno silo.[10]

slika 8.JPG

Slika 2: Grad Slovenska Bistrica okrog leta 1700, bakrorez po G. M. Vischerju (vir: foto arhiv Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica)

Vsi tu popisani bistriški podložniki so imeli le eno hišo. Ukvarjali so se s kmetovanjem ter z njim povezanimi dejavnostmi, kar je bilo značilno za vse slovenjebistriško okoliško podeželje.

Zaradi že omenjenih razlogov so prevladovali podložniki z manjšimi hubami, največ je bilo enočetrtinskih (¼ tler) (167*) in polovičnih hubnikov (halber bauer) (90*). Bistriško gospostvo je imelo le dva imetnika celotne hube (ganzer huebler) ter 23 tričetrtinskih hubnikov (¾ tler). Kajžarjev (keuschler) je bilo 27, gostačev (inwohner) 74. Podatki iz popisa potrjujejo dejstvo, da so se zlasti kmetovalci z malim deležem zemlje ali tisti, ki je sploh niso imeli (gostači, viničarji), dodatno ukvarjali z obrtniškimi in drugimi oskrbnimi dejavnostmi. Zabeleženi so trije mlinarji in ena mlinarka (mühlner/müllner/millner), kar je bilo povezano z velikim hidrološkim potencialom pohorskih hudournikov. Živeli so na Zg. Bistrici, na Zg. Novi vasi in na Šmartnem na Pohorju. Posamični obrtniki, kot sta krojač (schnider) in sodar (bÿnder) s Črešnjevca, čevljar (schust) s Sp. Nove vasi in kovač (schmidt) z Vrhloge, pa so podeželsko prebivalstvo oskrbovali z osnovnimi materialnimi potrebščinami. Omenjen je tudi pastir (viechhalter), ki je živel na Spodnji Novi vasi.

Natanko 100 podložnikov se je tako ali drugače ukvarjalo z vinogradništvom. Mednje štejemo tako viničarje (weinzerl) (82*) kot tudi vinogradniške kajžarje (berghold) (18*). Podatek ne preseneča, saj so podpohorska gričevja in Dravinjske gorice še danes zelo vinorodna območja. Prisotni so bili v naslednjih lokacijah: Ugovcu, Visolah, Kacjeku (današnje Vinarje), Zg. Bistrici, goricah pri Zg. Novi vasi, Prihovi, Kovači vasi in na Tinju. V popisu opazimo tudi viničarje samega bistriškega gospostva (herrschafft:(licher) weinzerl), samostana Žiče (stüfft seüzerischer), slovenjebistriških minoritov (minoriten weinzerl), upravnikov (verwalter winzerl), in cerkvene (kürchen winzerl).

Relativno veliko je bilo žensk – hišnih gospodaric, kar 55. Največ se jih je ukvarjalo z vinogradništvom (26 viničark, 4 vinogradniške kajžarke). Običajna kajžarka je bila le ena. Veliko je bilo tudi gostačic (11*) in enočetrtinskih hubnic (9*). Ena izmed slednjih se je ukvarjala z mlinarstvom (Neža Dovnik z Zg. Bistrice). Najvišji družbeni in premoženjski položaj je dosegala tričetrtinska hubnica Helena Šuster s Črešnjevca. Sledile so ji tri polovične hubnice. Enega nižjih socialnih položajev so imele tri uboge žene (armes weib). Dve izmed njih sta obenem bili tudi gostačici.

Zabeleženih je bilo 18 različnih slovenskih ženskih imen, zapisanih v ponemčeni obliki, to so bila: Urška, Marina, Jera, Maša, Špela, Radinka, Helena, Zofija, Marjeta, Neža, Lenčka, Kristina, Kuna, Marinca, Helma in Elizabeta.

Najpogostejša moška imena pa so bila Gregor (37*), Matija (28*), Jurij (26*), Jožef (21*), Mateuž (20*) in Martin (19*). Med priimki so se največkrat pojavljali Žerjav (9*), V/Berdnik (9*), Marčič (8*), Stopar (8*), Dovnik (8*) in Kotnik (6*).

Zanimivo je dejstvo, da se lokaciji Prihova in Gorice pri Kacjeku (Vinarje) omenjata v popisu, kljub temu da tam leta 1754 ni bilo bistriškemu gospostvu podložnih hišnih gospodarjev. Najbrž je gospostvo nekoč na tem območju imelo svoje podložnike, zato sta naselji ostali na seznamu. Obe sta bili uvrščeni v kategorijo vinogradniških (berg), se pravi po goricah raztresenih   lokacij/naselij, v katerih so živeli samo viničarji in vinogradniški kajžarji. Pisec popisa je namreč bistriško gospostvo razdelil na dva dela; najprej je popisal vsa naselja, kjer so prevladovali kmetje (hubniki) ter običajni kajžarji in gostači; nato pa lokacije gospoščinskih goric, kjer so se kot imetniki hiš pojavljali le viničarji in vinogradniški kajžarji.

Gospostvo Bistriški grad v samem mestu Slovenska Bistrica ni imelo podložnih hišnih gospodarjev. Najbližje živeči zabeleženi podložniki so živeli nekoliko severneje, v predelu Zgornje Bistrice.

Izvzeto iz znanstvene monografije: POKERŽNIK Nina, Slovenska Bistrica z okolico v 18. stoletju, Maribor 2019.

VIRI IN LITERATURA:

Neobjavljeni viri:

Steiermärkisches Landesarchiv Graz (Štajerski deželni arhiv v Gradcu):

  • Archivum Antiquum, Gruppe I, HÄUSERZÄHLUNG (štetje hiš) 1754:
  • Viertl Cilli (Četrt Celje):
  • Karton 20: št. 226 – zemljiško gospostvo Bistriški grad

 Literatura:

HOLCMAN Borut in HORVAT Mojca, Gospoščina Negova: Izbor gradiva iz fonda za obdobje med leti 1543–1941, Maribor 2007, Pokrajinski arhiv Maribor.

HOZJAN Andrej, POTOČNIK Dragan, Zgodovina 2: učbenik za drugi letnik gimnazije, Ljubljana 2004, DZS.

MAČEK Jože, Na zemlji domači: kratka zgodovina slovenskega kmečkega stanu, Celje 2007, Društvo Mohorjeva družba: Celjska Mohorjeva družba.

ŠTURM Aleksandra Saša, Reformirani urbar gospoščine Bistriški grad iz leta 1587, diplomsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2007.

VILFAN Sergij, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1996.

 Opombe:

[1] Borut Holcman in Mojca Horvat, Gospoščina Negova: Izbor gradiva iz fonda za obdobje med leti 1543–1941, Maribor 2007, str. 5–12 (dalje: Holcman, Horvat, Gospoščina Negova).

[2] Holcman, Horvat, Gospoščina Negova, str 12–13.

[3] Prav tam, str. 17–18.

[4] Prav tam, str. 20–21.

[5] Maček, Na zemlji domači, str. 297–298; Vilfan, Pravna zgodovina, str. 289.

[6] Vilfan, Pravna zgodovina, str. 289.

[7] Vilfan, Pravna zgodovina, str. 290–291.

[8] Andrej Hozjan, Dragan Potočnik, Zgodovina 2: učbenik za drugi letnik gimnazije, Ljubljana 2004, str. 191; Vilfan, Pravna zgodovina, str. 291.

[9] Vilfan, Pravna zgodovina, str. 292.

[10] Aleksandra Saša Šturm, Reformirani urbar gospoščine Bistriški grad iz leta 1587, diplomsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru (FF UM), Maribor 2007, str. 30.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.